Združene raziskovalne skupine iz Španije in Portugalske v reviji Science poročajo o do sedaj nepoznanem mehanizmu celjenja skeletnih mišičnih celic. Celjenje mišic je bilo do nedavnega pripisano delovanju v tkivu prisotnih matičnih celic. Raziskovalne skupine so odkrile, da so skeletne mišične celice same zmožne neodvisno voditi obnovo poškodovanih delov celice. 

Skeletne mišične celice so zaradi svoje vloge pri krčenju v marsičem edinstvene med celicami v našem telesu – tako po notranji organizaciji kot tudi po velikosti. Mišična vlakna, ki so poleg živčnih ena najdaljših živalskih celic, so lahko pri ljudeh dolga vse do zavidljivih štirih centimetrov. Da pa lahko nadzorujejo delovanje na velikih razdaljah, so se morale dodatno prilagoditi tako, da vsaka celica vsebuje več celičnih jeder. S tem uspejo zagotoviti zadostno proizvodnjo proteinov v vseh predelih celice.

Zaradi pogoste prekomerne obremenitve so mišične celice prav tako redno podvržene manjšim ali večjim poškodbam, zaradi česar morajo biti zmožne hitre in učinkovite obnove. Do nedavnega se je sklepalo, da obnovo mišic večinoma vodijo okoliške mišične matične celice, avtorji in avtorice raziskave pa so pokazali, da je ravno nasprotno: da lahko dobršen del celjenja opravi mišična celica sama. Pri tem igrajo ključno vlogo celična jedra. 

Ob poškodbi pride znotraj celice do množice fizioloških sprememb, ki na mesto poškodbe privabijo najbližja celična jedra. Ko so enkrat na mestu poškodbe, se iz jeder začnejo izražati geni za sestavne dele poškodovanih mišičnih vlaken ter drugi geni, ki so vključeni v proces celjenja. Vsi skupaj zagotavljajo, da se mišica po poškodbi zaradi prekomerne obremenitve zaceli v nekaj urah.

Celotna slika celjenja skeletnih mišic torej vključuje delovanje tako matičnih kot tudi mišičnih celic, pri čemer lahko mehanizma delujeta neodvisno drug od drugega. Odkritje predstavlja nov vpogled v možnosti za uspešnejšo regeneracijo mišic in odpira nove smernice v raziskovanju biologije muskelfibra.