Dobro jutro! V današnjem Znanstvenem britOFFu razpravljamo o najnovejših raziskavah nemške raziskovalne skupine, ki se je posvetila ostankom plastike, ki so več kot dve desetletji preživeli na dnu Tihega oceana. Kot navaja članek, objavljen v znanstveni reviji Scientific Reports, so koščki plastike ves čas ostali bolj ali manj nepoškodovani.

Plastika je problematična zaradi svoje kemijske nereaktivnosti in odpornosti proti razgradnji. Kljub dolgotrajnemu opozarjanju na prenasičenost morskih  ekosistemov s plastiko in ozaveščanju o njeni nerazgradljivosti sta trenutno najbolje raziskani problematika plastike, ki plava na morski gladini, in njena poseljenost z različnimi organizmi. Kljub temu da je večina plastike plovna, začne ta v nekaj tednih ali mesecih toniti, morskemu dnu pa je že od nekdaj namenjene manj pozornosti. Tako kot je slabše poznan tu živeč živelj, je tudi slabše raziskano, kaj se zgodi s plastiko, ko potone na morsko dno.

Znanstveniki in znanstvenice so se v predstavljeni raziskavi posvetili plastiki, ki je pred več kot dvema desetletjema obležala pozabljena na dnu Tihega oceana. Kose plastike so si najprej ogledali pod mikroskopom: na njih sicer niso opazili pritrjenih evkariontskih organizmov, so pa bili po celotni površini prekriti z bakterijskimi biofilmi. Mikrobno raznolikost na kosih plastike so primerjali z mikrobno raznolikostjo v bakterijskem sedimentu in na kamninah na morskem dnu. Struktura mikrobnih združb na posamezni vrsti plastike se je močno razlikovala od mikrobnih struktur v sedimentu in na morskih kamninah, pri čemer je bila raznovrstnost bakterijskih združb na plastiki tudi precej zmanjšana. 

Mikroskopski pregled plastike je med drugim pokazal tudi to, da je bila njena struktura bolj ali manj nedotaknjena. Predvidevajo, da je bila zavržena plastika predhodno obtežena in je potonila v nekaj urah, torej hitreje od običajne plastike, ki konča v oceanih. Ponavadi plastika nekaj tednov plava na morski površini in je izpostavljena ultravijolični svetlobi, ki pospeši njeno razgradnjo, v opazovanem primeru pa je plastika verjetno potonila že v nekaj urah, morda v nekaj dneh, in se izognila učinku UV-sevanja. Tudi za mikrobno strukturo, ki je tvorila biofilm, previdevajo, da se je na plastiko pritrdila kmalu po njenem pristanku v morje in se obdržala do današnjih dni. Ta mikrobna združba očitno tudi ni uspela oslabiti stabilnosti polimera plastike, tako da bi bila njena razgradnja predvidoma zelo dolgotrajna. 

Predvidevanja nakazujejo, da bi dolgoročnejše odlaganje plastike na morsko dno, ki bi ga ta postopoma prekrila, povzročilo zmanjšanje koncentracije kisika v tem območju. To bi škodovalo tam prisotnim mikroorganizmom in kasneje privedlo do sprememb v delovanju ekosistema na vseh stopnjah prehrambene verige.

Plastike niti ob bakterijski pomoči ni uspelo prežvečiti Nataši.