Znanstvenicam in znanstvenikom z Oddelka za nevroznanost Medicinske fakultete na Univerzi v Ženevi je uspelo odkriti del nevrološkega ozadja pri kompulzivnem uživanju drog. Delali so na laboratorijskih miših, ki je najuporabnejši sesalski model za preučevanje človeških bolezni.

V raziskavi so testnim mišim dali možnost stimuliranja lastnih nevronov. V notranjost možganov so jim vsadili optični kabel. Ob pritisku na ročico so miši sprožile laser, ki je stimuliral nevrone, da so sproščali več dopamina. Dopamin je živčni prenašalec, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju pozitivnih občutkov pri sistemu nagrajevanja. Posledično je vpleten tudi v nastanek odvisnosti zaradi povečanja količine dopamina v nekaterih predelih možganov.

Kompulzivnost oziroma nevzdržno potrebo po uporabi drog kljub negativnim posledicam so raziskovali s pomočjo zadajanja bolečine. Po stiskanju ročic, s katerimi so samostimulirale nevrone, so miši dobile v tačke električni šok. Ugotovili so, da je približno polovica testiranih miši zaradi bolečine samostimulacijo močno zmanjšala, druga polovica pa je z njo še naprej vztrajala.

Takšno kompulzivno vedenje je bilo povezano s povečanjem aktivnosti nevronov dveh možganskih struktur, in sicer iz orbitofrontalnega korteksa v dorzalni striatum. Orbitofrontalni korteks se nahaja v čelnem režnju in je vključen v miselne procese pri odločanju. Dorzalni striatum pa se nahaja v notranjosti možganov in predstavlja del skupka nevronov, pomembnega pri motoričnih sposobnostih in nagrajevanju. Povečanje prenosa dopamina iz orbitofrontalnega korteksa v dorzalni striatum je torej povezano z okrepitvijo kompulzivnega vedenja, ki ga lahko opazimo pri stanju odvisnosti.

Drugi del raziskave je vključeval spodbujanje in zaviranje delovanja stičišč med dvema nevronoma, ki jim pravimo sinapse. Rezultati spodbujanja delovanja sinaps so pokazali, da je skupina miši, ki je v začetnem delu raziskave zmanjšala samostimulacijo, pričela z bolj kompulzivno samostimulacijo. Zaviranje delovanja sinaps miši, ki so prej s samostimulacijo vztrajale, pa je imelo obraten učinek. Prepoznavanje takšnih prilagoditev nevronskih vezij, ki so značilne za pozno fazo odvisnosti, je pomembno za boljše razumevanje tega duševnega stanja.

Omenjeno odkritje švicarske raziskovalne skupine je prispevalo  k raziskovanju molekularnega ozadja odvisnosti, ki je še vedno zelo slabo raziskano. Z več znanja o nevrološkem ozadju odvisnosti bi namreč lahko prispevali k izboljšanju terapevtskih metod za njeno zdravljenje.

Članek najdete na strani: https://www.nature.com/articles/s41586-018-0789-4

Za nevrološke mehanizme odvisnosti se zanima vajenka Laura.