V članku, objavljenem v reviji Science, so poročali o kariernih željah in načrtih naravoslovnih doktorskih študentov v ZDA. Približno polovica jih načrtuje podoktorsko izobraževanje, pri čemer nekaterim razlogi za take načrte smrdijo.

Podoktorsko izobraževanje ali krajše postdok je ena od prekarnih oblik raziskovalnega dela, ki čaka skoraj vsakogar na poti do raziskovalne kariere in je nemalokrat pogoj za akademsko pozicijo. Gre za zaposlitev za določen čas, med katero pa raziskovalke in raziskovalci nimajo zagotovljenega mesta na raziskovalni inštituciji.

Število profesorskih mest na univerzah se ponekod zmanjšuje, z družbeno-ekonomskimi razlogi tega pojava pa se avtorja ne ukvarjata. Kljub temu dejstvu več kot polovica doktorskih študentk in študentov načrtuje postdok, četudi ta oblika zaposlitve ne predstavlja nujno prednosti pri kasnejši neakademski zaposlitvi. Pri tem tretjina študentov ni kaj dosti razmišljala o svoji karierni poti. To avtorja članka napelje na misel, da gre pri postdoku za privzeto idejo o tem, kako naj bi se nadaljevala kariera doktorskih študentk in študentov. Menita, da študentke in študenti ne razmišljajo dovolj o drugih možnostih zaposlitve, na primer v industriji.

Kot o najpogostejšem razlogu za izbiro postdoka kot nadaljevanja kariere so udeleženke in udeleženci raziskave poročali o težavah pri iskanju zaposlitve drugod. Avtorja sta to pripisala pomanjkanju informacij o zaposlitvah izven akademskih inštitucij. Na misel pa jima ni prišla razlaga, da se morda podaljševanje izobraževanja kot oblika socialnega korektiva seli celo onstran tretje stopnje izobraževanja oziroma njenih klasičnih institucionalnih oblik.

Nemška raziskovalna skupina z Univerze uporabnih znanosti Ostwestfalen-Lippe je v reviji Mechatronics predstavila razpravo na temo inteligentnih zaznaval in integracije informacij. V njej predlagajo svojevrstno arhitekturo pametnih mehatronskih sistemov, ki inženirjem omogoča boljšo in hitrejšo zasnovo, integracijo in nastavitev sistema.

Mehatronski sistemi vsebujejo zaznavala, kot so različni merilci tlaka, temperature in podobno, elektronske elemente, kot so mikrokrmilniki, ter aktuatorje. Slednji so na primer elektromotorji, pnevmatični in hidravlični bati ali drugi aktivni elementi. S trendom povezovanja vseh teh členov v združen krmilni sistem pa narašča zahtevnost nastavitve in optimizacije vseh parametrov posameznih elementov. Njihovo število lahko pri kompleksnih operacijah hitro naraste in tako postane neobvladljivo.

Za rešitev tega problema predlagajo avtorji arhitekturo mehatronskih sistemov, ki sestoji iz sledečih delov. Osnovni elementi so pametna zaznavala, ki lahko avtomatsko prilagajajo svoje merilno območje. Naslednji element v arhitekturi je integracija različnih zaznaval v vozlišča, kjer se iz več signalov na zanesljivejši način izračuna posamezne fizikalne veličine, ki jih merimo. Za povezljivost in komunikacijo z osrednjim računalniškim sistemom pa skrbi komunikacijski sistem, ki zagotavlja učinkovito omrežno povezljivost različnih elementov, razširljivost in zaščito proti elektronskim vdorom.

Za učinkovitejšo nastavitev vseh parametrov so raziskovalci izdelali tudi algoritem, ki inženirki ali inženirju, ki nastavlja parametre sistema, predlaga različne rešitve. Avtorji vztrajajo pri tem, da lahko taki algoritmi zgolj pomagajo optimizirati sistem, glavne odločitve pa mora narediti strokovnjakinja, saj se sicer zanemari razumevanje sistema, ki je še vedno ključnega pomena.

Med zabušavanjem na postdoku in snovanjem dovršenih mehatronskih sistemov se odločava Junoš in Jaka.