Raziskovalna skupina iz Kalifornije je v znanstveni reviji Current Biology nedavno poročala o spretnih načinih, na katere tavajoči salamandri ob padcu z dreves zmanjšajo svojo hitrost ali celo spremenijo smer padanja.

Tavajoči salamandri, po latinsko Aneides vagrans, so vrsta dvoživk, ki živijo v krošnjah sekvoj v Kaliforniji. Ko so v nevarnosti, skočijo z drevesa, kar lahko pomeni večdesetmetrski padec, ki je lahko tudi usoden. Za živali, ki živijo višje, denimo v drevesnih krošnjah, je navadno značilno, da so na nevarnost padca telesno prilagojene, na primer s preoblikovanimi okončinami ali z načinom gibanja med padanjem. Za tavajoče salamandre to ni značilno. Njihovo telo je cilindrične oblike, podobno kot pri močeradih, in nima  aerodinamičnih posebnosti. Na življenje visoko na drevesih so se zato prilagodili tako, da se med padci gibljejo na poseben način.

Znanstvena skupina je pri štirih vrstah salamandrov opazovala različne tehnike padanja, ki se razlikujejo glede na višino, na kateri živi določena vrsta. Tavajoči salamander velja za najvišje živečega med omenjenimi vrstami in živi v krošnjah sekvoj. Na nižjih drevesih živi drevesni salamander, črni in pacifiški salamander pa se navadno gibljeta bolj pri tleh. Za namen raziskave so pripravili navpičen tunel, s katerim so izvedli padec živali z višine, ob tem pa so jih snemali s treh strani. Njihova vedenja so razdelili v različne kategorije, na podlagi katerih so ocenili, kolikšen nadzor ima žival nad padcem. Opazovali so po pet osebkov vsake vrste, poskus pa so ponovili 45-krat.

Opazili so, da je sposobnost nadzorovanja padca močno povezana s tem, kako visoko vrsta živi. Tavajoči salamander, ki živi v krošnjah visokih dreves, je namreč med padcem najdlje ohranil skorajda nepremično padalsko držo z iztegnjenimi okončinami. Tako je hitrost padanja zmanjšal za do deset odstotkov. Padalska drža je bila pogosta tudi pri drevesnem salamandru, medtem ko so jo najmanjkrat zaznali pri črnem in pacifiškem salamandru, ki živita na nižjih območjih. Pri tavajočem in drevesnem salamandru so opazili tudi, da nadzirata smer padanja s pomočjo jadranja skozi zrak, pri čemer si pomagata s položajem repa in drugih okončin. Po drugi strani sta se nižje živeči vrsti salamandrov med padanjem le neuspešno zvijali, kar ni vplivalo na smer ali hitrost padca.

Tavajoči salamander se je očitno zaradi življenja v krošnjah visokih dreves dobro evolucijsko prilagodil na padanje. Ta živalska vrsta namreč skoraj nikoli v življenju ne pride v stik s tlemi. Zanimivo je, da se višje živeči salamandri po videzu ne razlikujejo prav dosti od nižje živečih salamandrov, torej je njihovo upočasnjeno padanje posledica posebnega gibanja in ne oblike ali videza telesa.

Z drevesa je padla Dora.

Vir slike: Flickr