Tako kot imamo ljudje demenco, lahko psi razvijejo sindrom kognitivne disfunkcije. V reviji Frontiers in Veterinary Science je bila objavljena raziskava, v kateri je slovaška raziskovalna skupina združila več različnih metod za zgodnejše ugotavljanje kognitivne disfunkcije pri psih. Skupina je opravila klinični pregled, uporabila pa je tudi vedenjski vprašalnik ter izvedla analizo krvi in analizo sprememb možganov poginulih psov.

Kognitivna disfunkcija se lahko kaže na različne načine. Psi postanejo bolj zmedeni in tesnobni, pa tudi inkontinentni, njihov dnevno-nočni cikel se spremeni, prav tako pa se težje učijo ter prilagajajo. Vprašalniki za lastnike, s katerimi si lahko veterinarji pomagajo pri diagnostiki sindroma kognitivne disfunkcije in stopnje njenega razvoja, se uporabljajo že dolgo časa.

V raziskavi je sodelovalo 24 psov, starejših od osem let, in 14 mlajših psov. Lastniki in lastnice psov so morali izpolniti vprašalnik, psom pa je bila odvzeta kri, ki so jo analizirali, da bi ugotovili nivo peptida amiloida-β42, nevrofilamentnega lahkega proteina in proteina TAU.

S pomočjo vprašalnika so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, kateri psi kažejo znake blažjega kognitivnega upada. Pri takšnih psih je bil nivo nevrofilamentnega lahkega proteina v krvi močno povišan. Nivo proteina TAU in peptida amiloida-β42 pa se glede na kognitivno funkcijo psa ni znatno spreminjal.

Ključne diagnostične metode za zdaj temeljijo na zbiranju cerebrospinalne tekočine, česar pa veliko lastnikov psov ne dopušča, saj gre za invaziven proces. Skupaj s kliničnim opazovanjem in vprašalnikom bi lahko nevrofilamentni lahki protein uporabljali kot biomarker za zgodnjo diagnostiko sindroma pasje kognitivne disfunkcije.

Pasjo kognitivno disfunkcijo bi bolj zgodaj diagnosticirala Živa.