Osem slovenskih znanstvenic in znanstvenikov je v najnovejši izdaji revije Geologija objavilo pregled raziskav o aktivnosti plazov v alpski dolini nad naseljem Koroška Bela na severozahodu Slovenije. Plazovom podvrženo območje predstavlja neposredno nevarnost za spodaj ležeče naselje s približno dva tisoč prebivalci in prebivalkami. Raziskave plazenja na območju potekajo že od leta 2006, intenzivneje pa so začeli plazovíto območje spremljati po letu 2017. Takrat se je prožil še danes aktiven plaz Čikla z volumnom pet tisoč kubičnih metrov, kar pa je zgolj 20 odstotkov celotnega volumna plazu. V regiji so do danes odkrili 20 plazov, od tega jih je vsaj pet aktivnih še danes.

Uničujoči plazovi so običajno rezultat hipnega kolapsa kamnine in tal, nasičenih z vodo. V teh primerih lahko plaz postane drobirski tok; hiter pobočen tok slabo sortiranega materiala, nasičenega z vodo, ki je zelo uničujoč. Pogosti sprožilci plazov so obilna deževja, taljenje snega in potresi. Pri nas so pobočni premiki mase povezani z aktivno tektoniko, pestro kamninsko zgradbo in ugodnimi klimatskimi pogoji. Zaradi vsega naštetega so pobočni masni premiki relativno pogosti. V zadnjih nekaj desetletjih plazovno zgodovino Slovenije zaznamuje nekaj zelo velikih pobočnih premikov, katerih masa je znašala približno milijon kubičnih metrov. Za občutek, če bi ves ta nanesen material želeli odpeljati s tovornjaki, bi za to potrebovali 10 tisoč priklopnih prikolic.

Slovenske alpske in predalpske regije so torej dovzetne za plazove. Objavljeno delo se osredotoča na zgodovinska in trenutna dogajanja v hribovju nad Koroško Belo, ki trenutno predstavlja eno najbolj aktivnih območij plazenja pri nas. Že samo naselje je zgrajeno na sedimentu nekdanje plazine, ki naj bi se sprožila v zadnjem glacialnem višku. Prvi registrirani pobočni premik mase se je zgodil v 18. stoletju in je uničil več kot 40 hiš. Najbolj svež plaz na območju nad Koroško Belo se je zgodil aprila 2017, ko se je del že obstoječega plazu Čikla porušil in spremenil v drobirski tok. Čeprav ni prišel do Koroške Bele, je bil to jasen znak, da območje nad naseljem ni stabilno. 

Pobočja hribovitega zaledja Koroške Bele so na prisojni strani podvržena velikim temperaturnimi oscilacijam. Sestavljajo jih vbokline, kjer se tok vode upočasni, tla se razmočijo in so zato nestabilna. Glavni vir nestabilnosti v podpovršju pa se nahaja v tektonskem kontaktu glinavcev z zgoraj ležečimi masivnimi vodonosnimi karbonati. 

Leta 2008 so na območju prepoznali 138 let star aktiven plaz Urbas. Plaz aktivno nadzorujejo z ortofoto posnetki in na terenu nameščenimi transponderji – napravami za merjenje spremembe višine površja, ki so povezane s satelitom. Območje je tudi lasersko poskenirano za analizo najbolj rizičnih delov pobočja. Izdelali so tudi 3D modele, s katerimi so ocenili volumne dveh še vedno aktivnih plazov Urbas in Čikla – oba volumna krepko presegata 100 tisoč kubičnih metrov.

Slovenske raziskovalke in raziskovalci verjamejo, da z raziskavo stopajo korak naprej na področju upravljanja plazov v Sloveniji. Zaradi izjemne izpostavljenosti Koroške Bele opozarjajo na visoko nevarnost hitro premikajočih pobočnih procesov. Ti so že v preteklosti močno vplivali na območje in bodo verjetno močno vplivali tudi v prihodnosti. Predvsem pa pozivajo k izvršitvi posrednih in neposrednih ublažitevenih strategij za zmanjševanje tveganja, ki bodo izvedljive, učinkovite in trajnostne. Na območju so že aktivirali civilno zaščito, ki pomaga pri rednem spremljanju in merjenju premikanja plazov.

Stabilna tla pod nogami vsem privošči Lea.