Večina rib, ki jih najdemo v trgovinah, prihaja iz ribogojnic, kjer pa lahko prihaja do parazitskih invazij. Med največje nevarnosti za gojenje atlantskih lososov spada morska uš oziroma Lepeophtheirus salmonis. Pri zatiranju tega zajedavca je učinkovit vodikov peroksid. Norveška raziskovalna skupina je v reviji Aquaculture objavila izsledke raziskave o vplivu vodikovega peroksida na atlantske losose. Ugotovila je, da vodikov peroksid kože vidno ne poškoduje, vendar pa se koža po izpostavljenosti počasneje obnavlja.

V raziskavi so uporabili trideset naključno izbranih lososov. Prvo polovico lososov so okopali v vodni kopeli z visokim odmerkom vodikovega peroksida. Nato so jih v različnih časovnih intervalih po terapiji evtanazirali, nekaj pa so jih evtanazirali štiriindvajset ur pred terapijo. Evtanazirane losose so pregledali in jim aseptično izrezali dva dela kože, ki so ju opazovali pod mikroskopom.

S prostim očesom na koži lososov niso opazili sprememb, ki pa so bile vidne pod mikroskopom, saj je bila površina povrhnjice kože poškodovana in je veliko keratocitov z nje izginilo. S časom je bilo sprememb vedno manj, vendar pa štiriindvajset ur po terapiji z vodikovim peroksidom še niso izginile. Povečala se je tudi raven kortizola, ki je v štiriindvajsetih urah prešla nazaj na normalno vrednost, kar kaže na to, da je do tega prišlo zaradi prehodnega stresa.

Velik odmerek vodikovega peroksida poškoduje keratocite povrhnjice kože rib in torej otežuje celjenje ran ter posredno zviša dovzetnost za infekcije. Uporaba vodikovega peroksida prav tako zniža pH vode, kar lososom škoduje. Zato morajo biti ribogojci in ribogojke po takšni terapiji še bolj pozorni na njihovo zdravstveno stanje.

V vodikovem peroksidu se ne bi kopala Živa.