Že dolgo časa je znano, da je histamin glavni krivec za srbenje kože. Zato neprijetno srbečico, ki je lahko tudi kronična in brez logične razlage, lajšamo z antihistaminiki. Ameriška raziskovalna skupina z univerze Duke pa poroča, da imajo pomembno vlogo pri srbenju tudi TRPV4 – to so specifični receptorji na kožnih epitelnih celicah, keratinocitih. Prvotno so jih povezovali samo z občutkom bolečine, po novem pa tudi s srbenjem kože.

Nova študija, ki je bila objavljena v Journal of Biological Chemistry, ponuja jasnejšo razlago, kako histamin in njemu sorodne spojine povzročijo občutek srbenja. Vezava histamina na histaminske receptorje v keratinocitih povzroči vdor kalcijevih ionov skozi specifične receptorje TRPV4. Vdor kalcija v celice pripelje do številnih encimskih in drugih reakcij. Končna posledica teh pa je, da po nevronih iz možganov pripotuje signal, ki nam ukaže, da se moramo nujno popraskati.

Znanstveniki in znanstvenice so tako prvič dokazali, da z inhibicijo omenjenih specifičnih receptorjev uspešno zmanjšamo občutek srbenja, z aktivacijo pa ga povzročamo. To ne odpira samo novih možnosti zdravljenja srbečice, temveč tudi možnost novih genetskih preiskav praskajočih se posameznikov in posameznic.

Če bi se kdaj radi skrili pred celim svetom, se vam ni treba zateči v domišljijski svet JK Rowling. Okradete lahko tudi kakšen fizikalni laboratorij in si priskrbite plašč nevidnosti. Vendar pa fizikalno uresničljiv plašč nevidnosti ni tako idealen, kot bi si morda želeli. Teoretična fizika iz Nemčije in Nove Zelandije sta celo pokazala, da bomo bunkeljni lahko Harryju Potterju zavidali za vedno.

Fizikalni plašč nevidnosti deluje tako, da svetlobo z optičnimi vlakni ali posebnimi materiali izza predmeta pripeljemo okrog njega, tako da možna opazovalka vidi le, kar je za njim, ne pa predmeta samega. Pot okrog predmeta je v vsakem primeru daljša, tako da za njen prehod svetloba potrebuje tudi več časa.

To daljše trajanje potovanja svetlobe okrog skritega predmeta ni ključno, če ga želimo skriti le pred svetlobo ene same frekvence, na primer pred detekcijo z zelenim laserjem. A tako kot se zvok sirene rešilnega vozila zaradi Dopplerjevega učinka spremeni, ko se vozilo proti nam premika z veliko hitrostjo, se spremeni tudi barva svetlobe, če se premikajo njeni opazovalci.

Morda si lahko nekoliko idealistično še zamislimo plašč nevidnosti, ki bi se prilagajal na Dopplerjevo spremembo frekvence svetlobe. Tak prilagodljiv plašč pa odpade, ko bi se želeli skriti pred več kot eno samo frekvenco, na primer vidno svetlobo kakršnekoli barve. V primeru za več barv uporabnega plašča nevidnosti bi vsako premikanje njegovega nosilca ali opazovalcev povzročilo vidno popačenje, četudi bi bilo težko opazno.

Glede na to, da lahko ljudje vidimo raznovrstne barve, se bomo lahko s futurističnimi plašči nevidnosti skrivali le na mestu in pred mirujočimi opazovalci. Ko nas bodo ti začeli loviti, si bomo spet lahko le želeli, da bi nas pri enajstih letih na domu obiskal Hagrid.

Pod plaščem nevidnosti sta se praskala Andrea in Junoš.