Verjetno ste med padanjem skozi črne luknje interneta že kdaj naleteli na fotografijo mrtve ptice s polnim trebuhom najrazličnejših ostankov plastike. Morda ste se ob tem vprašali, kako se je ta umetni material znašel na jedilnem listu številnih, predvsem morskih živali.

V splošnem velja, da živali, kot na primer ptice, plavajoči plastični delec preprosto zamenjajo za plen. Do nedavnega ni bilo povsem znano, kako do te zamenjave pride. V sveže objavljeni raziskavi pa so znanstvenice in znanstveniki s Kalifornijske univerze ugotovili, da plavajoči plastični delci oddajajo podobne vonjave kot hrana nekaterih živali.

Raziskovalci in raziskovalke so se osredotočili na prehranske navade cevonóscev, skupine ptic, v katero uvrščamo tudi albatrose. Za njih je značilno, da se prehranjujejo z živalmi, ki prosto plavajo v vodi. Pri iskanju hrane se cevonósci zanašajo predvsem na svoj voh. Kemijska spojina, ki zanje označuje okusen obrok, je dimetil sulfid; v naravi nastaja pri razkroju alg. Večje koncentracije dimetil sulfida nakazujejo na večje količine alg. S slednjimi pa se prehranjujejo najrazličnejše vrste zooplanktona, ki je hrana pticam.  

Iz plastike same se dimetil sulfid ne sprošča. Problematični pa so tisti plastični delci, ki zaidejo v vodno okolje, kjer predstavljajo odlično podlago za uspevanje in rast alg. Povišana količina alg na plavajoči plastiki poviša tudi količine dimetil sulfida v okolici, kar ptico, ki pri iskanju hrane sledi svojemu vohu, zavede. Iz ptičje perspektive delci plastike hkrati spominjajo na manjše morske živali. Ptica, ki pri lovu zaupa vohu in vidu, se v prepričanju, da je pod njo slasten obrok, spusti do morske gladine in zaužije delec plastike poln alg.

Na tem mestu lahko dodamo še, da naj bi v naših oceanih plavalo vsaj 250 milijonov ton plastike. Do sedaj je bilo zabeleženih več kot 200 vrst morskih rib, sesalcev, želv in ptic, ki so na tak ali drugačen način nehote na svoj jedilni list dodali plastiko.

Za zajtrk je jedel plastiko vajenec Gregor.