Tropski deževni gozd predstavlja enega najbolj divjih in neraziskanih kopenskih ekosistemov. Čeprav se človekov pritisk na ta obsežen pas zelenja okoli ekvatorja stopnjuje iz leta v leto, naj bi bil razvoj tropskega pragozda v preteklosti prepuščen zgolj mehanizmom narave.

Rezultati študije, objavljene v reviji Science, kažejo, da vsaj v primeru amazonskega deževnega gozda temu ni tako. Znanstvenice in znanstveniki iz številnih raziskovalnih ustanov so v obsežni raziskavi, ki je povezovala tako ekologe kot arheologe, dokazali, da so na drevesno sestavo amazonskega pragozda močno vplivali tamkajšnji staroselci.

V omenjeni raziskavi so se osredotočili na dele gozda v bližini arheoloških najdišč, saj je bil v preteklosti človekov vpliv tam največji. Primerjali so dejansko in računalniško generirano modelno zastopanost dreves na teh območjih. Ugotovili so, da so nekatere drevesne vrste veliko bolj pogoste kot bi to pričakovali iz modelnih napovedi. Od skupno skoraj 5000 različnih drevesnih vrst jih 85 odstopa od modelnih pričakovanj, od te peščice dreves pa jih 20 po svoji pogostosti preseže ostale.

Ti rezultati kažejo, da na razvoj tropskega deževnega gozda ljudje vplivamo že tisoče let. Drevesa z uporabnim lesom ali užitnimi plodovi so načrtno sadili v bližino naselij. Prav ta priljubljenost med ljudmi jim je omogočila prodor in prevlado v odročnejših delih gozda. Priljubljena drevesa amazonskih staroselcev vključujejo kavčukovec, kakavovec, različne palme in pa ostala drevesa z užitnimi plodovi. Študija lepo nakazuje, kako ljudje, skupaj z ostalimi vrstami, spreminjamo svoje življenjsko okolje sebi v prid, posledice naših posegov v naravo pa so opazne še stoletja po tem, ko območja prepustimo naravnemu razvoju. Prav tako študija odpira vprašanje, kaj je naravno, neokrnjeno in nedotaknjeno.

Đunglo vam je v drugačni luči predstavil Gregor.