Modeliranje odločitvenih procesov je zaradi svojevrstne kompleksnosti podvrženo mnogim poenostavitvam. Primorani smo denimo poenostaviti okoliščine odločanja in vsiliti predpostavke, po katerih model vrednoti dane informacije. Preprost in dobro raziskan je primer, pri katerem se okolje med odločanjem ne spreminja. Ameriška raziskovalna skupina je tak model nadgradila, ga postavila v dinamičen kontekst in rezultate objavila v reviji eLife.

Znanstvenice in znanstveniki so – sledeč preteklim raziskavam na tem področju – proces odločanja poenostavili na optimizacijski problem in ga zapisali v obliki preproste funkcije. Iskali so tako funkcijo oziroma pravilo odločanja, ki je v povprečju največkrat pripeljalo do nagrade. Za razliko od preteklih raziskav so sprejemanje odločitev opisali v dveh korakih. V prvi fazi je model zbiral razpoložljive informacije o okolju, v drugi pa prešel k odločitvi, ki je temeljila na pričakovani nagradi. Kot zelo poenostavljen primer iz človeškega življenja si lahko predstavljamo izbiro poti od trgovine do doma. Recimo, da je prva pot krajša, druga pa vodi skozi park. Kako pa bi informacije o takem sistemu kvantificiral in optimalno uporabil popolnoma racionalen model? 

Informacije, ki govorijo v prid eni izmed odločitev, so raziskovalke in raziskovalci predstavili kot vrednosti. Te odražajo pomembnost ustrezne informacije. Če se na lep dan radi sprehodimo po parku, bo informacija o vremenu imela za nas višjo vrednost, kot če je pomembno, da smo doma čim hitreje. V fazi zbiranja informacij se te vrednosti v uporabljenem modelu seštevajo, do odločitve pa pride, ko vsota doseže odločitveni prag. Tega so raziskovalci in raziskovalke definirali kot začetno nagnjenost k določeni odločitvi. V dosedanjih modelih je bil odločitveni prag nespremenljiv, kar je pomenilo, da je bil odnos do odločitev enak ne glede na njihove posledice. Raziskovalna skupina je pokazala, da boljšo rešitev dosežemo s prilagodljivim odločitvenim pragom.

Prilagajanje odločitvenega praga med fazo zbiranja informacij je v primeru človeškega odločitvenega procesa povezano s pripravljenostjo na spremembe v okolju. Te so lahko predvidljive, kot je prehod dneva v noč, ali pa nepričakovane, kot je nenadna ploha. Med simulacijo procesa zbiranja informacij so spreminjali kvaliteto modelu razpoložljivih informacij in pričakovano nagrado. Spremembe so vpeljali pričakovano ali nepričakovano in opazovali, kako to vpliva na odločitveni prag. Rezultati so pokazali, da se odločitveni prag zniža, ko je pričakovana nagrada višja in ko so informacije bolj verodostojne. Ustrezno se tudi zviša, ko je razpoložljivo znanje o sistemu skopo, pričakovana nagrada pa majhna.

Raziskovalke in raziskovalci so pri nadgrajenem modelu odločanja pokazali, da prilagajanje nagnjenosti k določeni odločitvi v fazi zbiranja informacij vodi do boljše odločitvene strategije. Kvaliteto odločitvene strategije so poenostavljeno definirali kot pogostost prejemanja nagrade. Napovedi modela so primerljive z rezultati poskusov, v katerih odločitve sprejemajo ljudje in se kvaliteta informacij spreminja predvidljivo in počasi. A dejansko sprejemanje odločitev je rezultat mnogih kompleksnih procesov, ki jih ni mogoče popolnoma modelirati. Posplošitev rezultatov normativnega modela za razumevanje človeškega odločanja pa pri tako enostavnih situacijah in strogih predpostavkah ni mogoča. 

Pri odločitvah bo zdaj bolj preudarna vajenka Liza.

Vir slike: deepai