Genetski zapis za vse človeške proteine se nahaja le na približno dveh odstotkih celotnega genoma. Medtem pa preostalih 98% našega dednega materiala skupaj zaobsega veliko večjo količino informacij, vendar njihova funkcija zaenkrat še ni povsem znana. Sedaj je po zaslugi raziskovalcev in raziskovalk iz New Yorškega laboratorija v Cold Spring Harborju znano, da ima del nekodirajočega dela genoma pomembno vlogo v razvoju raka.

Za razliko od kodirajočih genov, se velik del preostale DNK ne prevede v proteine, ampak se samo prepiše v RNK. Nekodirajoče RNK molekule pa izvajajo v celici naprej razne funcije.Avtorji raziskave so preverjali kakšno vlogo bi lahko imele nekodirajoče RNK v rakastih celicah.

Pri pregledu vseh RNK molekul v tumorskih celicah so opazili, da je bila količina okoli trideset specifičnih molekul  močno povišana. Pri nadaljni analizi so utišali izražanje teh tridesetih RNK in opazili, da so začele celice izgubljati svoj tumorski značaj. Iz tega so avtorji sklepali, da prisotnost nekodirajočih RNK pozitivno vpliva na razvoj raka.

Izsledki raziskave tako ponujajo nove tarče, ki bi jih bilo zanimivo ciljati za zdravljenje raka. Z uničenjem specifičnih nekodirajočih RNK v tumorskih celicah avtorji predvidevajo, da bi bilo možno upočasniti razvoj nekaterih oblik raka.

Ljudje, kot tudi druge živali, postanemo pogosto tik pred spanjem  žejni. Kot kaže raziskava objavljena v reviji Nature pa se to ne zgodi zaradi dehidracije telesa, temveč so posledica dnevne biološke ure.

V telesu obstaja množica procesov, ki se ritmično ponavljajo vsak dan. Morda najbolj prepoznaven primer je spanje, kjer se telo zaradi nastopa teme postopoma pripravi na nekaj ur mirovanja. Ena od možnih nevarnosti večurnega spanja je dehidracija možganov, zlasti v primeru da pred spanjem nismo vnesli zadosti tekočine. Da pa se to ne bi zgodilo, se je v možganih razvila ukana, ki nas spravi v stanje žeje tik preden gremo spat. Žeja se na ta način pojavi tudi v primeru, ko je v tistem trenutku telo zadosti hidrirano.  

Da bi preverili kako se to zgodi, so avtorji raziskave opazovali kaj se dogaja v centru možganov za regulacijo dnevnih, oziroma cirkadianih ritmov. Opazili so, da se živčne celice v tem predelu tik pred spanjem aktivirajo. Ob njihovi aktivaciji pa začnejo izločati v drug predel možganov, ki je odgovoren za zaznavanje žeje, nevrotransmiter vazopresin. Nevrotransmiter dalje vzdraži celice za zaznavanje žeje, s čimer ustvari podoben občutek, kot če nekaj ur ne bi ničesar spili.

Čeprav je raziskava potekala na podganah, so rezultati prenesljivi tudi na ljudi, saj vsebujemo podobne možganske centre tudi mi.

Iz principa včeraj zvečer kozarca vode ni spil Arne.