Raziskava z Univerze v Portsmouthu razkriva, kako je sesalcem in drugim kompleksnim organizmom na genetskem nivoju uspelo doseči višjo stopnjo kompleksnosti od filogenetsko starejših organizmov.

Večina posameznikov se strinja, da je organizem sesalcev zgrajen bolj zapleteno od organizma ploskega črva ali vinske mušice. Običajno se za kompleksnejši organizem smatra tisti, ki ga gradijo celice in tkiva z večjo raznolikostjo struktur in funkcionalnosti. V raziskavah pa se običajno primerja število različnih celičnih tipov znotraj organizmov.

V nasprotju s pogostim prepričanjem večje število genov ni tisto, ki bi neposredno pomenilo večjo raznolikost proteinskih molekul v celicah in s tem večjo kompleksnost organizma. Med živalskimi organizmi se število genov namreč bistveno ne razlikuje, saj imata tako človek kot ploski črv okoli 20000 genov. Kompleksnost genoma višje razvitih organizmov se kaže na primer z zmožnostjo, da se lahko gen prevaja v popolnoma drugačen protein v različnih organih. Poleg tega pa je tudi en protein pogosteje zmožen opravljati več nalog.

Raziskovalca sta v novi študiji ugotovila, da se del odgovora, zakaj so nekateri organizmi zgrajeni kompleksneje, skriva tudi v organizaciji genoma v kromatin. Kromatin imenujemo skupek dvojne vijačnice DNK in proteinov, ki omogoča, da je 2-metrska DNK lahko tesno zvita in spravljena v mikroskopsko jedro celice. Obenem pa spreminjanje zgradbe kromatina določa, kateri geni se bodo izražali v nekem trenutku.

S preučevanjem podatkovnih zbirk genomov devetih različnih živali sta raziskovalca pri kompleksnejših organizmih našla prisotnost mrež proteinov, za katere so značilne bogate medsebojne interakcije. Ti proteini skupaj skrbijo za usklajeno izražanje in utišanje genov v različnih celicah preko dovršenega uravnavanja dinamičnega preurejanja kromatina. To pa pomeni, da je izražanje posameznih genov kompleksnejših organizmov v celicah natančneje uravnavano.

Vprašanje je pomembno tudi z vidika vsakdanjega življenja. Velik del biomedicinskih raziskav za preučevanje bolezni pri človeku namreč sloni na poskusih na živalih. Eden glavnih pomislekov pa je, ali so rezultati iz poskusov na preprostejših organizmih, ki so etično in organizacijsko prikladnejši, prenosljivi na kompleksnejše organizme, kot je človek. Poznavanje razlikovanja organizmov na genomskem nivoju bi lahko omogočalo izbiro primernejših živalskih organizmov za prihodnje študije.

Novico je za enostavne in kompleksne organizme napisala Maja.