Japonska raziskovalna skupina je v zadnji številki revije SN Applied Sciences objavila članek, v katerem predlaga  kartiranje morskega dna s pomočjo organizmov, ki živijo pretežno na morskem dnu. Metodo je preizkusila na navadnem in električnem skatu.

Po svetu vse bolj narašča potreba po natančnih kartah morskih globočin. Pod morskim dnom se skrivajo mineralne surovine, zahteve po novih rudnih nahajališčih pa so vedno večje. Poleg tega natančne karte morskega dna omogočajo tudi varnejšo plovbo in gospodarnejši ribolov. 

Kartiranje morskega dna trenutno poteka s pomočjo avtonomnih podvodnih vozil in z ladjami, ki s sonarjem beležijo morfologijo dna. Karte je mogoče izdelati tudi s satelitskimi posnetki in laserskim skeniranjem. Metode so sicer učinkovite, vendar je površina, ki jo je treba skartirati, ogromna. Predstavlja namreč skoraj tri četrtine Zemljinega površja.

Raziskovalna skupina je preizkus opravila na organizmih, ki se gibljejo po morskem dnu. Organizmom, na katere so raziskovalci pripeli oddajnik, rečemo bentoški organizmi, njihovi predstavniki so med drugim tudi hobotnice in skati. Nanje pripeti oddajnik nam sporoča njihove krivulje gibanja, ki upodabljajo obliko morskega dna. Za raziskavo so uporabili navadnega in električnega skata, ki sta razširjena po večini tropskih in zmernih morij, kar omogoča globalno raziskovanje. Električni skat je še posebej zanimiv, saj bi lahko njegovi električni organi predstavljali vir energije za delovanje oddajnika. V času poletnih raziskav so poskuse izvajali z navadnim skatom. Električni skat se v toplejših mesecih namreč umakne v globlje vode, izven dosega ribolova.

Uporabo skatov kot pomočnikov pri izdelavi karte morskega dna so sprva preizkusili v akvariju, v katerem so proučevali njihovo gibanje v ravnini in prostoru. Premike so spremljali s kamerami, lokacijo živali pa so določili s kalibracijo časovno usklajenih posnetkov. 

Na podlagi podatkov o gibanju skata v akvariju so preizkus izvedli še v delu morja, ki je že bil skartiran. Na ladjo s štirimi sprejemniki so z vrvico privezali dva električna skata in ju opremili z akustičnim oddajnikom. Gibanju skatov so sledili uro in pol. Zbrani podatki so pokazali, da so skatove trajektorije sovpadale z morfologijo morskega dna. Na podlagi hitrosti skata pa so lahko določili tudi, ali drsi nad površjem ali prosto plava. 

Nova metoda kartiranja odpira vrata nadaljnjemu raziskovanju morskega dna in tamkajšnjega življenja.

Kartirala je vajenka Lea.