Mednarodna skupina raziskovalcev in raziskovalk je v reviji Frontiers in Microbiology objavila obsežno raziskavo bioloških sledi na sedmih skicah Leonarda da Vincija. Na njihovi površini se je v obdobju petstotih let nakopičila velika količina bioloških ostankov, ki so jih definirali s pomočjo analize DNK in elektronske mikroskopije.

Z uporabo sodobnih metod sekvenciranja DNK so določili, katere bakterije, virusi in evkariontske celice so prisotni na sedmih risbah Leonarda Da Vincija iz petnajstega stoletja. Na vseh so daleč najbolj prevladovale bakterije. Na drugem mestu po prisotnosti je bila DNK iz debla strunarjev, natančneje vretenčarjev, med katere seveda uvrščamo tudi vse ljudi, ki so v zadnjih petstotih letih z risbami prišli v stik. Virusi in arheje pa so predstavljali manj kot en odstotek prisotne DNK.

Raziskovalce in raziskovalke je najbolj presenetila prevlada bakterij nad glivami, saj naj bi se na podlagi predhodnih raziskav glive v obliki plesni bolj aktivno razraščale po papirju. Rezultat pripisujejo izbrani metodi pridobivanja vzorca. Z načinom vzorčenja so po vsej verjetnosti prejeli izdatne količine prahu z bakterijami iz okolja, ki so se na površini risb kopičile v letih skladiščenja. Na risbah so našli tudi veliko bakterij, ki so značilne za mikrobioto ljudi, kar še dodatno kaže na velik delež kontaminacije iz okolja.

Na vseh slikah je bila prisotna zelo velika biodiverziteta organizmov. Najbolj enotna pa je bila DNK na risbi Študija prednjih nog konja, na kateri je bilo izjemno veliko ostankov celic vretenčarjev. En razlog je ta, da je bila risba v zelo slabem stanju in so jo dolgo restavrirali. Tako je prišla v stik s številnimi rokami, ki so na njej pustile svoj odtis. Drugi razlog pa je, da je Leonardo da Vinci za pripravo bolj obstojnega papirja uporabil metodo, ki vključuje posip kalciniranega praška iz kokošjih kosti z belilom iz rastline indigovec in primešano živalsko želatino.  

Metoda določanja bioloških sledi na umetniških delih bi se lahko uveljavila za razvoj bio arhivov, s pomočjo katerih bi primerjali zgodovino ravnanja z deli in pa različne načine hranjenja. Opazna je bila tudi razlika v bakterijskih kolonijah glede na lokacijo hranjenja. Slike, ki jih hranijo v Torinu, in tiste, ki jih hranijo v Rimu, so imele drugačno taksonomsko sestavo.

Na ta način bi v prihodnosti lahko z bazo podatkov na podlagi vrst bakterij in gliv določili, kakšna je bila pot nekega umetniškega dela. Količina ostankov človeške DNK pa priča o tem, koliko restavratorskega dela je bila slika že deležna.

Ob prašnih bio arhivih je kihala Urša.