Februarja leta 1956 je v ekspediciji v severnem Uralu umrlo devet študentov. V zasneženo pobočje vkopani šotor so našli mesec dni pozneje, telesa študentov so bila hudo poškodovana, vzrok smrti pa podhladitev. Nenavadne okoliščine nesreče so bile kot vžigalica, ki je zanetila požar teorij zarot, od neverjetnega napada jetijev do verjetnejših naravnih sil, kot so recimo snežni plazovi.

Petinšestdeset let kasneje sta švicarska strokovnjaka za snežne plazove v reviji Nature Communications Earth and Environment predstavila fizikalni mehanizem in tako potrdila teorijo o snežnem plazu. Ponudila sta odgovor za štiri glavne protiargumente teorije o snežnem plazu. To so premajhen naklonski kot pobočja in odsotnost ostankov plazu na prizorišču nesreče ter argument, da naj bi se plaz sprožil devet ur po vkopu šotora in ne takoj zatem, ko so člani odprave začeli odstranjevati pobočni material za šotorišče. Četrti protiargument teorije pa so neobičajne telesne poškodbe članov odprave. 

Znanstvenika sta iz terenskih podatkov izpeljala več modelov. Pokazala sta, da pobočje nima enakomernega naklona, ampak se terasasto spušča. Da bi se zaščitili pred hudim pobočnim vetrom, so člani odprave šotor vkopali pod teraso. Tik nad vkopom šotora je pobočni veter kmalu začel nalagati sneg. Poleg tega sta znanstvenika pod vrhnjo plastjo snega odkrila šibkejšo, bolj zrnato snežno plast z manjšo strižno trdnostjo. 

Kljub utrjenemu šotorskemu vkopu je devet ur vetrne akumulacije snega nad vkopom tako obremenilo šibko snežno plast, da je ta popustila. Prišlo je do planarnega snežnega zdrsa in sneg je zgrmel v vkop na speče člane odprave. Bili so ujeti med plaz in šotorska tla, ki so bila utrjena s smučmi. Zaradi padca v vkop in teže je imel sneg podoben učinek kot avtomobilski trk. Vseeno pa je šlo za majhen snežni zdrs in material ni drsel dalje. Tako naravna nesreča za seboj ni pustila jasnih sledi o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. 

Članom odprave je kljub poškodbam uspelo pobegniti izpod zasutega šotora in zatekli so se v gozd. Tam so preminili zaradi podhladitve, a še vedno obstaja nekaj nerešenih ugank. Nekaterim članom so namreč manjkale oči, enemu celo jezik, na kosih oblačil pa so našli radioaktivne sledove. Upajmo, da na odgovore o dogajanju po snežnem zasutju šotorišča ne bomo čakali nadaljnjih petinšestdeset let. 

Po severnem Uralu se je plazila vajenka Lea.