Slovenski raziskovalci in raziskovalke so v sodelovanju z nemškim Inštitutom Maxa Plancka in ameriško Univerzo v Lehighu objavili obsežen vpogled v strukturo zob glodavcev. Avtorji so pod drobnogled vzeli sekalce glodavca nutrije in z analizo le-teh poskušali pojasniti, kako njihova struktura na nano-nivoju vpliva na specifično biološko vlogo zob.

Nutrije, kot tudi drugi glodavci, imajo izredno prilagojene zobe za grizenje in glodanje trdih materialov, kot sta les in lupine oreškov. Da lahko zobje opravljajo svojo vlogo, morajo biti ustrezno trdi in špičasti ter se sproti obnavljati ob obrabi. Ustrezna struktura in rast pa je zagotovljena z urejeno kemijsko sestavo različnih plasti zoba.

Zobje sesalcev so večinoma sestavljeni iz kalcija, vendar hkrati vsebujejo tudi druge elemente, kot sta železo in magnezij. Prisotnost ali odsotnost dodatnih elementov vpliva na fizikalne lastnosti zob. Tako na primer površina glodavskih sekalcev, ki prihaja v stik z lesom in oreški, vsebuje veliko železa, kar jim daje njihovo trdost. Po drugi strani pa robovi sekalcev vsebujejo manj železa, zaradi česar so mehkejši in se ob glodanju odbrusijo. Na ta način se, podobno kot pri špičenju veje z nožem, zobje z brušenjem robov dodatno izostrijo.  

Notranjost sekalcev je za razliko od površine veliko mehkejša in raste ves čas življenja živali. Avtorji raziskave so v notranjosti, s pomočjo rentgenske spektroskopije, zasledili znatno večje količine magnezija, ki v zunanjih plasteh praktično ni prisoten. Prav magnezij po sklepih avtorjev omogoča konstantno rast zob, s čimer se ti ob neprekinjenem obrabljanju sproti obnavljajo.

Izsledki raziskave tako prinašajo pomemben vpogled v to, kako sta razmerje in prostorska porazdelitev magnezija in železa ključna za funkcionalnost zob. Njuna prisotnost ali odsotnost v posameznem predelu zoba zagotavljata ohranjanje ostrine in s tem njihovo uporabnost v celotnem življenju nutrij ter drugih glodavcev.