V oktobrski številki revije Limnology and Oceanography je znanstvena skupina objavila raziskavo o petdesetletnem umikanju ledenikov iz fjordov na otoku Južna Georgia med Južno Ameriko in Antarktiko. V študiji poročajo, da se z umikanjem ledenika viša odstotek v sediment ujetega organskega ogljika, kar imenujemo pokop organskega ogljika.

Fjordi so pomembno akumulacijsko območje organskega ogljika v obmorskem okolju. Ledeniki na svoji poti kopičijo različen material. Lahko ga erodirajo s tal, po katerih lezejo, ali pa ga na ledenik kopičita veter in morje. Med tem materialom se pogosto znajde tudi ogljik. Ta lahko izvira v biosfernem ciklu, kot so recimo vodne biomase in kopenska vegetacija, ter do ledenika pride z vetrom, morjem in erozijo. Drugi izvor tega elementa pa prihaja iz geološkega ogljičnega cikla, v katerem se erodiran sediment matične kamnine kopiči na čelu fjordskega ledenika. 

Raziskovalci in raziskovalke so proučevali prispevke organskega ogljika iz biogenih in geoloških ciklov z meritvami  stabilnega izotopa C 14 in maščobnih kislin. Meritve so izvedli na izvrtanih sedimentnih jedrih iz zaliva, ki ga omejuje fjordska obala z umikajočim se ledenikom. Z dobljenimi rezultati so želeli odgovoriti na vprašanje, ali izvor organskega ogljika prihaja prednostno iz biosfernega ali geološkega cikla. 

Ugotovili so, da se v novejših sedimentih, ki jih za sabo v morju pušča ledenik, kopiči več organskega ogljika iz geološkega cikla. Največji odstotek pokopa organskega ogljika pa se vrši na koncu oziroma čelu ledenika, kjer je sedimentacija najbolj intenzivna. V primerjavi z letom 1958 se je količina pokopanega organskega ogljika povečala za kar 22 odstotkov. Vzrok pripisujejo večji površini razgaljenega kopnega, ki ga povzroča taljenje ledenika. Znanstveniki in znanstvenice predvidevajo, da bo v prihodnosti izginjanje ledenika še povečalo stopnjo erozije na otoku, vendar pa ni jasno, ali se bo stopnja pokopa organskega ogljika nadaljevala s sedanjim trendom. 

Okopala se je Lea.