To ni glasba, to je hrušč

* Za posnetek naslovne fotografije zaslužen Vanpuran. Grafit krasi zid zapuščenega skladišča ob železniški postaji Sevnica in predstavlja enega mnogih izrazov neodobravanja glasbenih subkultur v kraju.

Nemška znanstvena ekipa s prispevkom v reviji PLOS ONE pojasnjuje, zakaj nam določena glasba ni všeč in kakšne so funkcije tega odpora. S tem dopolnjujejo vrzel v raziskavah, ki se pretežno ukvarjajo s pozitivnim doživljanjem glasbe.

Raziskovalki z Inštituta Max Planck za empirično estetiko in Glasbenega inštituta Univerze v Kasslu sta izvedli poglobljene polstrukturirane intervjuje z 21 udeleženkami in udeleženci različnih starostnih skupin, med katerimi se tretjina profesionalno ukvarja z glasbo. Ti so prej pripravili seznam glasbe, ki je ne marajo, v intervjujih pa so poročali denimo o razlogih za odpor do te glasbe, o asociacijah in odzivih nanjo, o tem, kaj si mislijo o ljudeh, ki jim je takšna glasba všeč, in tako dalje. Raziskovalki sta posnete intervjuje prepisali in jih kvalitativno analizirali. V transkriptih intervjujev sta najprej določili pomenske kode in jih nato združili v tri širše kategorije razlogov za odpor do glasbe.

Prva kategorija je povezana z glasbo sámo in zajema denimo melodijo, ritem, vsebino, kompleksnost, originalnost in izvedbo. Udeleženim pri njim neljubi glasbi na primer ni bil všeč zvok instrumenta ali vokala, melodija se jim je zdela preveč preprosta ali preveč kompleksna, ritem prehiter ali prepočasen in podobno. Skrajen odpor pa so izrazili z izjavami, kot je: »Zame je to hrušč in ne glasba.« Druga kategorija je povezana z individualnimi, na primer čustvenimi in telesnimi odzivi na glasbo. Udeleženke in udeleženci so poročali, da jih ob določeni glasbi prevzame negativno razpoloženje, da ob poslušanju čutijo fizično napetost, da so določeno glasbo že prevečkrat slišali. Moti jih tudi, če je besedilo skladbe v nasprotju z njihovimi stališči, če je glasba neavtentična in podobno. Tretja kategorija pa zajema družbene razloge za odpor do glasbe, na primer različne predsodke do pripadnic in pripadnikov posameznih glasbenih subkultur.  

Avtorici izpeljujeta, da ima odpor do glasbe podobne funkcije kot njena všečnost. Prvič, je del izražanja in oblikovanja identitete, kar so udeleženke in udeleženci opisali tako, da se z določeno glasbo poistovetijo, z določeno pa ne. Avtorici izpostavita tudi, da ima odpor do glasbe funkcijo izogibanja negativnim čustvenim in fizičnim stanjem ter spominom, ki jih ta glasba sproži. Tretjič pa ima neodobravanje določene glasbe funkcijo izkazovanja poznavanja glasbe in izbranega glasbenega okusa. Nazadnje pa je odpor do določene glasbe, kadar se ta ne ujema s političnimi prepričanji osebe, tudi sredstvo umeščanja te osebe v družbo oziroma družbene skupine. 

Znanost / Baltazar odgovarja

Veselje, žalost in glasba

Zakaj se nam skladbe v duru zdijo vesele, v molu pa žalostne

Živa Kolenc

 / 15. 10. 2019

Rezultati raziskave poleg že znanih socialnih funkcij glasbenega odpora odstirajo tudi individualne razloge za odpor do glasbe in razloge, ki so povezani z glasbo sámo. Z nadaljnjim proučevanjem pa lahko odkrijemo, ali se različni razlogi za odpor oziroma individualne lastnosti povezujejo s stopnjo neodobravanja določene glasbe. 

»Katere glasbe pa ne maraš ti?« te sprašuje vajenka Katja.