V znanstveni reviji Molecular Psychiatry je mednarodna raziskovalna skupina objavila članek, ki ponuja odgovor na vprašanje, kako lahko različni travmatični dogodki iz zgodnjega otroštva vplivajo na potomce prizadetega posameznika. Simptomi travmatičnih izkušenj v življenju moškega naj bi se namreč preko RNA molekul iz semenčic lahko prenesli na več prihodnjih generacij.

Poleg deterministično določenega dednega zapisa na posameznika vplivajo tudi dejavniki okolja. Ti dejavniki, med katere prištevamo tudi različne stresne dogodke, imajo moč vplivati na izražanje genov. Če je že od prej bilo znano, da je v tovrstne manipulacije z našim genetskim zapisom vpletena majhna molekula RNA, pa to do sedaj še ni bilo dokazano za dolgo nekodirajočo RNA.

V iskanju odgovorov so znanstvenice in znanstveniki mišje mladiče od prvega do štirinajstega dne po rojstvu vsak dan za tri ure ločili od matere, kar je za mladiče predstavljalo zelo stresno preizkušnjo. Čez tri mesece so iz semenčic sedaj že odraslih samcev izolirali prej omenjene molekule RNA, ki naj bi bile povezane z doživeto travmo. Enako so naredili z zarodki, ki so bili plod parjenja v otroštvu travmatiziranih samcev z zdravimi samicami ter z zarodki, v katere so z injekcijo vbrizgali preučevane molekule RNA. Izkazalo se je, da so se tudi v zarodkih ohranile tiste molekule, ki so jih povezali z očetovo travmo iz zgodnjega otroštva.

Povečana stopnja tveganega vedenja je bila opažena tako pri travmatiziranih samcih in njihovih potomcih kot tudi potomcih iz zarodkov, v katere so umetno vbrizgali molekule RNA. Oznako tveganega vedenja so nadeli tistim mišim, ki so se v labirintu obnašale najdrzneje, ali ki so namesto temnega preferirale bivanje v svetlem prostoru. Posledica prestane travme sta bila tudi spremenjena presnova glukoze in večji kalorični vnos, ki so ga neposredno povezali z dolgo nekodirajočo molekulo RNA.

Študija nas je poučila, da sta za prenos simptomov travmatičnih izkušenj na prihodnje generacije potrebni tako dolga kot kratka  molekula RNA. Če bi znali preprečiti prenos kritičnih molekul, bi se lahko izognili morebitnemu razvoju duševnih bolezni in vedenjskih motenj pri potomcih moških, ki so v zgodnjem otroštvu doživeli zelo stresen ali travmatičen dogodek.

O izvoru svojih travm se sprašuje Andrea.