Raziskovalna skupina z Univerze v Lundu je izdelala izjemno majhne in prožne možganske elektrode, ki se lahko prilagajajo strukturi in premikanju možganov. Njihova debelina je zgolj 10 mikrometrov, zato jih lahko upognejo že najmanjše sile in premiki.

Delovanje možganskih elektrod so preizkusili tako, da so niz osmih elektrod obdali z biorazgradljivim gelom v obliki osti in ga za tri tedne vstavili v možgane podgane. Njihovo delovanje je bilo ves čas preizkusa zanesljivo, kar pomeni velik napredek v primerjavi z dosedanjim merjenjem nevronskih impulzov s pomočjo togih elektrod. Te namreč zaradi premikanja možganov povzročijo, da nevroni okoli njih sčasoma odmrejo in tako nehajo zaznavati impulze, kar pa se v primeru novih elektrod ni zgodilo.

Katera je najmanjša žuželka, je znano že dolgo. Gre za samca parazitoidne ose vrste Dicopomorpha eschmepterigis, ki meri samo 139 mikrometrov oziroma malo več kot eno desetinko milimetra in za svoj razvoj nujno potrebuje gostitelja.

Glede velikosti najmanjše prostoživeče žuželke pa so se pojavljali dvomi. V začetku letošnjega leta je ruski znanstvenik Alexey A. Polilov s svojo raziskovalno skupino ponovno srečal najmanjšega hrošča z zapletenim imenom Scydosella musawasensis.

Odrasle osebke te vrste hroščev so odkrili že leta 1999 v Nikaragvi, a so bile izvedene meritve velikosti netočne. Nove predstavnike najmanjše vrste žuželk pa so našli v Kolumbiji. Zbrali so 85 primerkov, jih preučili in izmerili pod elektronskim mikroskopom. Najmanjši osebek je v dolžino meril samo 325 mikrometrov oziroma 0,3 milimetra, širok pa je bil manj kot desetinko milimetra.

Na Univerzi v Southamptonu so razvili nov način določanja mase nevtronskih zvezd ali pulzarjev. Te okoli 12 kilometrov velike in izjemno goste zvezde se vrtijo zelo hitro in pri tem proti Zemlji oddajajo oscilirajoče elektromagnetno sevanje. Vrtenje pulzarjev je enakomerno z izjemo kratkotrajnih pospeškov, ki se zgodijo vsakih nekaj let.

Do teh pospeškov pride, ker superfluidna sredica pulzarja preko vrtincev odda nekaj svoje vrtilne količine veliko počasneje vrteči se kristalni skorji. Preko opazovanja pospeškov vrtenja nevtronskih zvezd in poznavanja jedrske fizike je mogoče sklepati o lastnostih sredice zvezde ter posledično o masi. Zaradi nove metode je zdaj mogoče meriti tudi mase osamljenih nevtronskih zvezd, saj ni treba več opazovati gibanja dveh teles, ampak je dovolj le opazovanje radijskega sevanja in rentgenskih žarkov ene same zvezde.