V reviji Nature Microgravity so bili objavljeni izsledki prve študije strukturnih sprememb možganov v vesolju. Vse kaže, da se astronavtovi možgani med poletom skrčijo, tako da je ob povratku količina sive možganovine zmanjšana.

Manjši volumen možganske sivine na obsežnih in številnih področjih možganske skorje verjetno odraža preusmerjanje možganske tekočine v mikrogravitacijskih pogojih. Takrat namreč možganski likvor tako kot vse druge telesne tekočine zaradi zelo zmanjšane težnosti ne potuje v nižje ležeče predele telesa. Posledično imamo v možganski votlini preveč cerebrospinalne tekočine, kar sicer tudi na Zemlji poznamo pod izrazom hidrocefalus ali vodenoglavost. Zaradi manjše stisljivosti tekočine se zaradi hidrocefalusa možgani stisnejo.

Do teh opažanj so prišli s slikanjem možganov skupno 28 astronavtov z magnetno resonanco pred in po njihovem potovanju na Mednarodno vesoljsko postajo ali bivanju na njej. Podobne spremembe pa opažamo tudi pri ljudeh, ki zaradi bolezni ali klinične raziskave več mesecev ne vstanejo iz postelje.

Dodaten vpogled v to, kako stresno bo za človeško telo bivanje v vesolju, pa nam nudijo tudi preliminarni izsledki študije na enojajčnih dvojčkih Scottu in Marku Kellyju. Prvi se je lansko leto vrnil z Mednarodne vesoljske postaje, njegov brat pa je upokojeni astronavt, ki ni bil v vesolju.

Raziskava primera dvojčkov, ki predstavlja del Nasinega Human Research Programa, v splošnem kaže, da enoletno bivanje v vesolju ob upoštevanju vseh potrebnih ukrepov ne spremeni splošnega zdravja. Dvojčka se nista bistveno razlikovala pri kognitivnih testih, v hormonskem profilu in odzivu na cepivo proti gripi. Mikrobiota črevesa je bila v vesolju sicer drugačna, vendar se je skladala s spremenjeno prehrano. Pri Scottu so med obiskom vesolja sicer opažali povišane nekatere kazalnike vnetja ter v drugi polovici obiska še zmanjšano nastajanje kostnine.

Raziskava je pravzaprav podala tudi presenetljivo vzpodbudno ugotovitev, in sicer, da so se telomere Scotta Kellyja v vesolju podaljšale. Telomere na koncih kromosomov so nekakšen kazalnik biološke starosti celic in organizma in se s časom običajno krajšajo. Raziskovalci predvidevajo, da so daljše telomere pri Scottu verjetno posledica več fizične vadbe in manjkaloričnega vnosa med vesoljsko misijo. Od povratka domov se njegove telomere ponovno krajšajo.