Ekipa znanstvenikov in znanstvenic iz univerze MIT in univerze Tromsø je med lanskim prehodom Lune med Soncem in Zemljo prvič eksperimentalno potrdila obstoj valovanja atmosfere kot posledico premikanja Lunine sence po Zemeljski površini.

V času sončevega mrka zaradi Lunine sence pride do delcev v atmosferi znatno manj sončne energije, oziroma delci v popolni senci te energije sploh ne dobijo. Tako se atmosfera prične ohlajati, motnja v atmosferi pa potuje s približno hitrostjo lunine sence - skoraj nadzvočno. S tem sled teme povzroča valovanje, podobno tistemu, ki ga povzroča ladja ob plutju čez morje.

Znanstvena ekipa je s pomočjo opazovanja spreminjanja količine elektronov v ionosferi, višji plasti atmosfere, dne enaindvajsetega avgusta lanskega leta zabeležila in potrdila predvideno premikanje atmosferskih tokov. Pomagali so si z modeli baziranimi na globalnih navigacijskih satelitskih sistemih in opažanjih več kot dva tisoč merilnih sistemov po Zemlji.

Modelske analize so razkrile, da so bili vrhovi valov nastali v srednji atmosferi, na višinah 10 do 60 kilometrov višine, prodirali pa so vse tja do ionosfere na višini od 200 do 500 kilometrov. Podatki o dolžini valov 300 do 400 kilometrov pričajo o sami razsežnosti pojava atmosferskih valov: Podatki o hitrosti in trajanju pa razkrijejo, da se je motnja poznala po celotnem severno-ameriškem kontinentu, čeprav je bil sam vrhunec sončnega mrka potoval zgolj čez osrednje države Združenih držav Amerike.

Med drugim so bile opažene tudi večje perturbacije v ionosferi, ki pa so bile nadzvočne, in s tem prehitre, da bi jih lahko analizirali. Študija je razkrila kompleksne interakcije procesov zgornje atmosfere in tako nadgradila modelske napovedi dogajanj na samem robu vesolja.

S Silver Surferjem sem skozi svetlobne savane svobodnega sveta slikovito surfal vajenec Nejc.