Lahko je biti pameten, ko se je nekaj že zgodilo. Ljudje imamo tendenco, da precenjujemo svoje védenje za nazaj. Raziskovalke in raziskovalci so se vprašali, kako ob branju o katastrofi različne informacije vplivajo na pristranskost predvidevanja za nazaj.

Pristranskost predvidevanja je napačno prepričanje, da bi izid lahko predvideli po tem, ko se je zgodil. Po požaru v Kemisu si tako pokimamo, da smo pričakovali nesrečo, čeprav pred tem nismo imeli pojma. Ljudje želimo razumeti razloge in vzroke ter iščemo utemeljitve za dogodke za nazaj. Nekaj podobnega so preverjali v raziskavi, v kateri so udeleženci brali članke iz Wikipedije o eksploziji nuklearnega reaktorja v Fukušimi.

Udeleženkam in udeležencem so naključno dali v branje enega izmed dveh člankov o jedrski elektrarni v Fukušimi iz Wikipedije. Prvi je bil napisan pred nesrečo, drug pa dopolnjen po nesreči z dodatki o možnih vzrokih in o sami nesreči. Drug članek je napeljeval na predvidljivost in neizogibnost nesreče, o čemer v članku pred nesrečo seveda ni bilo sledi. Članek s podatki o nesreči, njenih vzrokih in povodih je vplival na udeležence in udeleženke, ki se jim je po prebranem povečala pristranskost predvidevanja.

Katastrofe pogosto izzovejo potrebo po informacijah in pojasnilu, zakaj je do tega prišlo, pri čemer pogosto pride do pojasnjevanja za nazaj. Te zgodbe pa nas potem zavedejo v verjetje, da bi katastrofično dogajanje lahko predvideli ali se mu celo izognili. Predvidevanje za nazaj je bolj prisotno, če so informacije o dogodku pristranske v smeri istega sklepanja za nazaj. Pomembno vlogo, kako dojemamo dogodke, ima torej tudi pristranska medijska pokritost katastrofe.

Za nazaj je vse jasno vajenki Ani.

Vir: 

von der Beck, I., Oeberst, A., Cress, U. in Nestler, S. (2017). Cultural Interpretations of Global Information? Hindsight Bias after Reading Wikipedia Articles across Cultures. Applied Cognitive Psychology, 31(3), 315–325. https://doi.org/10.1002/acp.3329