V ponedeljkovem Znanstvenem britoffu se selimo na obalo Kalifornije. Pridružili se bomo ekipi znanstvenic in znanstvenikov, ki je raziskovala debelino hišic morskih organizmov in kako je ta povezana s problemom zakisanja morja. Svoje ugotovitve so objavili v reviji Nature Geoscience.

Kalcijev karbonat je gradnik večine ogrodij in lupin morskih organizmov. Mednje sodijo tudi foraminifere oziroma luknjičarke. Gre za planktonske organizme, ki imajo spiralno zavit, raven ali okrogel skelet. Pravimo mu karbonatna hišica. Kaj pa se zgodi, če je v morski vodi vse manj karbonatnega iona? 

Z naraščanjem koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju so oceani postali njegovo skladišče, saj se ta v morju raztaplja v obliki ogljikove kisline. Ogljikova kislina hitro razpade na vodikove ione, ki znižujejo pH vode. Del karbonatnih ionov, prisotnih v morju, se porabi za nevtralizacijo novonastalih vodikovih ionov. Preostali del vodikovih ionov pa znižuje pH morske vode, kar vpliva tudi na morske živali, kot so luknjičarke. Govorimo o problemu zakisanja oceanov in morij.

Raziskovalna ekipa je svoje delo začela s pridobivanjem vzorca v morski kotlini Santa Barbara. Z globine 580 metrov so pridobili približno pol metra visok vzorec ohranjene morske usedline, ki predstavlja več kot 100 let nalaganja odmrlih organizmov. V tej usedlini so bile prisotne tudi hišice planktonske luknjičarke Globigerina bulloides.

Iz posameznih plasti usedline so zbrali 58 vzorcev in v vsakem je bilo v povprečju 35 hišic. Za določitev debeline hišic so uporabili novo tehniko tehtanja hišic z normalizirano maso po površini. Prednost nove tehnike tehtanja je v tem, da pri populacijskih izračunih upošteva maso posamezne hišice in ne recimo mase celega vzorca. Na izračun koncentracije karbonatnega iona v okolici organizma tako vpliva le debelina hišice. Luknjičarka G. bulloides je na koncu 20. stoletja tvorila za 20 odstotkov tanjše hišice v primerjavi z začetkom stoletja. To dokazuje, da so imele luknjičarke na začetku 20. stoletja v okolju na voljo več karbonatnega iona, kot ga imajo sedaj. Natančneje, koncentracija karbonatnega iona v zgornjih plasteh morja v morski kotlini Santa Barbara se je tekom stoletja zmanjšala za 35 odstotkov.

Večina ogljikovega dioksida, ki se raztaplja v oceanih, je antropogenega izvora. Vemo, da se nekatera območja, kot je obala ob Kalifornijskem zalivskem toku, hitreje zakisujejo. V zadnjih sto letih je pH na tem območju padel za 0,21 enote, kar je dvakrat več, kot je bil padec v svetovnem povprečju. Raztapljanje ogljikovega dioksida v morjih in oceanih bo v prihodnosti omejeno zaradi njihovega segrevanja, saj se plini težje raztapljajo v toplejših vodah.

Na oceanskem dnu se kislo smeji vajenka Klara.