Znanstvena revija Science Translational Medicine je objavila študijo korejske raziskovalne skupine, ki je preučevala, kako lahko bakterije pripomorejo k zdravljenju raka. Izkazalo se je, da gensko spremenjena bakterija lahko zmanjša rast trdnega tumorja in tako bolni miši podaljša življenje.

Za rakasto tkivo so značilne nekrotične regije z manj kisika. Taki pogoji so seveda primerni za bakterije, ki lahko živijo v anaerobnih pogojih. Eno takšnih bakterij, salmonelo, so Korejci spremenili tako, da so v njen dedni zapis vstavili gen za flagelin B. To je beljakovina, ki pri bakteriji iz roda Vibrio gradi biček, s pomočjo katerega se ta premika. Poleg tega so z dodatnim spreminjanjem genskega zapisa salmonele poskrbeli, da so s sladkorjem arabinozo v želenem trenutku lahko sprožili izražanje gena za flagelin B.

Toda ker je bakterija telesu tuja snov, v nasprotju z rakastimi celicami praviloma ne uide budnemu očesu imunskih celic. Te v odgovor na okužbo hitro sprožijo delovanje prirojenega imunskega sistema. Makrofagi namreč tujke prepoznajo z receptorji, ki jih s kratico poimenujemo TLR. Korejci pa so se domislili, kako bi ta relativno enostaven princip aktivacije imunskega sistema lahko izkoristili za zdravljenje raka.

Ko so takšno bakterijo z injekcijo vbrizgali v tumor, se je najprej naselila ne samo v rakasto, temveč tudi v zdravo tkivo miši. Šele po treh dneh, ko je vidno upadla prisotnost bakterije v zdravem tkivu, so si znanstveniki in znanstvenice upali z arabinozo sprožiti izražanje gena za flagelin B. Sama prisotnost bakterije je v tumorju sprožila vnetno reakcijo, ki je v rakasto tkivo privabila vnetne celice makrofage. Prisotnost flagelina B pa je povzročila aktivacijo prispelih makrofagov, ki so se z izločanjem številnih vnetnih molekul izkazali kot dobri uničevalci tumorskih celic.

Po izvedenem zdravljenju z gensko spremenjeno salmonelo so zaznali manj metastaz, pri več kot polovici miši pa sploh niso več zaznali tumorja. Vseeno pa je glavni izziv pri takšnem zdravljenju raka z imunoterapijo vsekakor primeren nadzor nad širjenjem bakterije, ki pri onkološkem bolniku ne sme povzročiti okužbe, temveč mora vnetje spodbujati ciljno, torej le v tumorskem tkivu.

Merjenje moči med bakterijo in rakom je spremljala Andrea.