Mednarodna raziskovalna skupina je prvič zabeležila, kako se azijska medonosna čebela ubrani pred napadom orjaškega sršena. Za obrambo uporabi kar delce živalskih iztrebkov, ki jih nanese na panje.

Čebele so razvile različne načine obrambe pred plenilci. Lahko gre za fizične prepreke, morfološke značilnosti, pa tudi socialno vedenje. Eni izmed nevarnejših plenilcev, pred katerimi se morajo ubraniti, so sršeni. Ti napadajo posamično ali skupinsko. V letu, skrito izza panja in celo med pašo. Z močnimi čeljustmi so se sposobni pregristi v panj in izgnati čebeljo družino, čebelje ličinke pa uporabiti za hranjenje svojega potomstva. Že s svojo velikostjo in živo rumeno barvo sporočajo nevarnost.

Obrambno vedenje čebele Apis cerana so opazili ob napadu orjaškega sršena vrste Vespa soror. Oba pripadnika kožekrilcev sta domorodna na območju južne in jugovzhodne Azije, raziskava pa je potekala v Vietnamu. Raziskovalna skupina je vedenje čebel - nanašanje živalskih iztrebkov na panje - podrobneje preučila. Deset dni so opazovali tri čebelnjake. Panje so pred začetkom poskusa očistili, v bližino pa so namestili iztrebke indijskih bivolov, krav, prašičev in kokoši.

Nekaj kolonij iz čebelnjaka so namenoma izpostavili napadu orjaškega sršena. Čebele delavke iz teh kolonij so se odzvale tako, da so začele po tleh iskati in nabirati iztrebke. Niso jih predelale ali iz njih posesale tekočine, temveč so majhen delec v prvotni obliki nanesle na panj. V vseh treh opazovanih čebelnjakih se je med napadom povečal delež panjev z madeži iztrebkov, vendar le pri napadenih kolonijah. Panji nenapadenih kolonij so ostali čisti.

V drugem poskusu so nekatere kolonije ponovno izpostavili sršenjim napadom, le da so tokrat spremljali vedenje čebel po napadu. Z nabiranjem iztrebkov so nadaljevale še nekaj dni po tem, ko je bila nevarnost že mimo. V kolonijah, kjer do napada ni prišlo, takšnega vedenja niso opazili. V obeh poskusih je bilo delcev iztrebkov več ob vhodu v panj. Znanstvenice in znanstveniki so opazili, da so se sršeni manjkrat vrnili k panjem, prekritim z iztrebki; da so se tam zadrževali manj časa; manjkrat so pristali neposredno ob vhodu v panj in vhoda niso več grizli. Iz tega sklepajo, da iztrebki vsebujejo snov, ki odvrača sršene. Katera je, za zdaj še ne vedo.

Naredili so tudi primerjavo, ali se čebele z opisanim obnašanjem odzovejo le na orjaške sršene V. soror ali tudi na azijske sršene. Pri napadih manjšega azijskega sršena se čebele precej redkeje branijo z iztrebki. Tudi njihovi napadi so v primerjavi z napadi orjaških sršenov kar štirikrat manj smrtni za čebele. Raziskovalci in raziskovalke pa so vprašali čebelarke in čebelarje, ki skrbijo tudi za vrsto Apis mellifera, sorodno naši kranjski sivki, ali so na panjih opazili madeže iztrebkov. Pri tej podvrsti to vedenje ni bilo opaženo, zato je pogostejša tarča sršenjih napadov.  

Vedenje čebel Apis cerana, kot je bilo opisano v raziskavi, opažajo tudi v preostali jugovzhodni Aziji, kjer namesto napadalca V. soror najdemo orjaškega azijskega sršena. Vrsti sta si zelo podobni po velikosti, videzu in nevarnosti, ki jo predstavljata za čebele in ljudi. V preteklih dveh letih so posamezna sršenja gnezda našli tudi tudi na ameriški celini. Na novo vnesena vrsta predstavlja nevarnega sovražnika, saj obstoječe vrste v Severni Ameriki nanj niso prilagojene in nimajo obrambnih mehanizmov, ki smo jih spoznali danes.  

Pred parlament bo kakšen iztrebek odbzzala Klara.

Video