Švedska raziskovalka s sodelavci in sodelavkami je v Nature Communications objavila študijo, ki se sprašuje o specifičnosti protiteles v testih, ki opredeljujejo tip raka dojke. Gre za teste določanja vrste estrogenskih receptorjev, ki so, kot kaže, prepogosto lažno pozitivni.

Pri raku dojke rakaste celice izražajo dve vrsti receptorjev. Če gre za estrogenske receptorje tipa alfa, se rak odziva na zdravljenje s standardnimi zdravili za hormonskega raka dojke – to so inhibitorji aromataze in selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev. Oboji zmanjšajo učinek ženskega spolnega hormona estrogena na omenjene receptorje, s čimer zaustavijo rast rakastih celic. Po drugi strani so pred dobrimi dvajsetimi leti odkrili estrogenske receptorje tipa beta, ki bi morda lahko predstavljali novo terapevtsko možnost za tiste bolnice, ki se ne odzivajo na ustaljene oblike zdravljenja.

Da bi določili prisotnost teh receptorjev v različnih tkivih, se uporabljajo testi z monoklonskimi protitelesi, ki se specifično vežejo na estrogenske receptorje beta. Uporabnost in točnost omenjenega testa pa pod vprašanje postavljajo kontradiktorni rezultati različnih študij. Namreč čeprav so bili testi s protitelesi pozitivni, v istem rakastem tkivu niso našli mRNA estrogenskih receptorjev beta, kar pomeni, da beta receptorji v rakastem tkivu dojke niso izraženi.

Ravno zaradi nasprotujočih si trditev različnih študij je švedska raziskovalna skupina preverila, kakšna je specifičnost 13 najpogosteje uporabljanih monoklonskih protiteles. Specifičnost protiteles so zopet določali z imunskimi testi z monoklonskimi protitelesi; pri tem so uporabili pozitivno in negativno kontrolo.

Preučili so 44 zdravih in 21 rakastih tkiv. Tako so omenjene receptorje beta dokazali denimo v tkivu testisov, jajčnikov, endokrinih in limfatičnih celicah, celicah podvrste melanoma, ne pa tudi v dojkah. Ugotovitev se ujema s podatki o odsotnosti mRNA beta receptorjev v dojkah.

Poleg tega so z masno spektrometrijo dokazali, da ima samo eno izmed monoklonskih protiteles dovolj veliko afiniteto do receptorjev beta. Na koncu se je izkazalo, da so testi s protitelesi pogosto lažno pozitivni, saj je le eno protitelo od trinajstih pokazalo zadostno specifičnost. Do odstopanj je v primeru dveh protiteles od trinajstih prišlo zaradi nespecifične vezave protiteles na druge receptorje v tkivu. Vedno bolj zaskrbljujočo nezanesljivost rezultatov testov bi rešila ustrezna validacija protiteles glede na namen testa.

Raziskave, ki so zaradi vprašljive specifičnosti protiteles postale neuporabne, šteje Andrea.