Jutro danes začenjamo z novo študijo stabilnosti sistema atlantskih oceanskih tokov, znanega pod kratico AMOC. Nizozemska raziskovalna skupina je izvedla obsežne računalniške simulacije globalnih sistemskih modelov in identificirala zgodnje pokazatelje morebitnega kolapsa sistema tokov. O svojem delu poroča v reviji Science Advances.

Sistem atlantskih oceanskih tokov, v katerega spada tudi Zalivski tok, predstavlja eno od možnih točk preloma zemeljskega podnebja. Zaradi segrevanja atmosfere se pospešeno topijo grenlandski ledeniki, kar pomeni vnašanje velike količine sladke vode v severni Atlantik. To moti vzorce kroženja oceanske vode, saj se manj gosta sladka voda zadržuje na površini in tako slani tok toplejše vode sili, da tone. 

Znanstvena skupina je najprej v simulaciji poustvarila trenutno stanje atlantskih tokov pod predpostavko predindustrijskih okoliščin. Nato so v severni Atlantik dodali pritekanje sladke vode, kar je v simulaciji po nekem času povzročilo hiter kolaps sistema tokov. Podoben scenarij so pokazale že prejšnje, preprostejše simulacije, vendar so v novi raziskavi poleg celovitejšega modela uporabili tudi tisočkrat manjši letni priliv sladke vode. Zaradi tega avtorji predvidevajo, da do kolapsa privede potenciranje notranjih povratnih zank sistema tokov, in ne zgolj prisotnost motnje.

Kazalnik ene od povratnih zank so identificirali v spreminjanju slanosti vode oziroma pretoku soli čez 34. južni vzporednik, ki gre med drugim skozi južnoafriški Cape Town. V simulacijah so opazili, da se približno 25 let pred kolapsom tokov v severnem Atlantiku zamenja trend pretoka soli v njegovem južnem delu. Namesto da bi slani tok nadaljeval svojo pot iz severnega Atlantika v Antarktični ocean, začne kompenzirati sladkovodno anomalijo in se tako vračati severno.

Možnost kolapsa atlantskih tokov je tako verjeten scenarij v sofisticiranem oceanskem modelu. Iz analize trenutnih, čeprav omejenih podatkov za predlagano opazljivko ni mogoče razbrati znakov pretečega kolapsa sistema atlantskih oceanskih tokov. Vseeno je detekcija zgodnjih znakov pomembna, saj je kolaps razmeroma hiter proces in bi se zgodil na ravni desetletij. Zgodnje opazovanje bi tako omogočilo nekaj časa za prilagoditve ohladitvam, ki bi predvsem prizadele severno ležeče predele Evrope.

slika: Science Advances