Evropski znanstveniki in znanstvenice v članku, objavljenem v reviji Nature Geoscience, pišejo o tisočletni zgodovini Atlatskega meridionalnega povratnega kroženja. Ugotovili so, da ta krožni sistem morskih tokov v Atlantskem oceanu še nikoli v zadnjem tisočletju ni bil tako šibak kot danes.

Da si lažje predstavljamo pomen te zaskrbljujoče novice, si oglejmo zemljevid Norveške in juga Grenlandije. Ozemlji sta približno enako oddaljeni od ekvatorja, vendar je Norveška zelena in hribovita, Grenlandija pa bela in ledena. Razlog za tako pisan zemljevid je kroženje morskih tokov, to pa je odvisno od temperature in slanosti morske vode. Toplemu površinskemu morskemu toku se ob izhlapevanju vode povečuje slanost, s tem pa se poveča tudi gostota, zato začne toniti. Na morskem dnu se ta voda ohladi in ustvari se hladen globinski morski tok. 

Znanstvena skupina je sestavila zgodovino atlantskega meridionalnega povratnega kroženja s primerjanjem že zbranih in objavljenih podatkov z različnih lokacij ob Atlantskem oceanu. Raziskave večinoma temeljijo na analizi stabilnih izotopov dušika in kisika, o nekdanjih lastnostih Atlantskega oceana pa pričajo tudi planktonski fosili. Iz zbranih podatkov so znanstveniki in znanstvenice sestavili časovnico sprememb v temperaturnih vzorcih in lastnostih morske vode ter spremembah v velikosti zrn morskega sedimenta, ki lahko odraža moč morskega toka.

Primerjava podatkov je pokazala jasno sliko, da kroženje morskih tokov v Atlantskem oceanu postopoma peša. Prvemu močnemu pešanju v devetnajstem stoletju je sledilo drugo, ki je močnejše, začelo pa se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Slabljenje atlantskega meridionalnega povratnega kroženja so napovedovali že mnogi klimatski modeli, saj se sladka voda staljenega grenlandskega ledu meša s slano vodo, mešanica obeh pa ostaja na površju. Vseeno pa ne vemo, ali smo že prešli kritično točko. Če smo že dosegli točko brez povratka, bi lahko zemljevida Grenladnije in Norveške zamenjala barvi. 

Tekla je Lea.