Ameriško ministrstvo za energijo je v začetku avgusta sporočilo, da bo namenilo 1,2 milijarde dolarjev za dva objekta, ki bosta iz zemljinega ozračja letno odstranila več milijonov ton ogljikovega dioksida z uporabo tehnologije za neposredno zajemanje zraka. Sredstva so del – v očeh klimatologov in aktivistov – kontroverznih prizadevanj Združenih držav Amerike za boj proti globalnemu segrevanju. Predstavljajo prvo fazo 3,5 milijarde dolarjev visoke ameriške vladne investicije v raziskovanje in razvoj tehnologije za neposredno zajemanje zraka. 

Ideja tehnologije za neposredno zajemanje zraka izvira iz poznane in v industriji uporabljane metode zajema ogljikovega dioksida. Ta pa ima, ironično, glede na namene trenutne napovedi zelene rabe, izvor v naftni industriji. Metoda se uporablja že od tridesetih let prejšnjega stoletja v obratih za predelavo zemeljskega plina in nafte. Surovine morajo po pridobitvi iz podzemnih nahajališč očistiti ogljikovega dioksida, da so sploh primerne za prodajo. Pri prečiščevanju proizveden ogljikov dioksid so do sedemdesetih let prejšnjega stoletja pretežno spuščali v zrak, dokler ga niso v teksaškem naftnem podjetju Sharon Ridge prvič vbrizgali nazaj v mesto, kjer se nahaja nafta. To je postala v industriji še danes prakticirana metoda za izboljšano pridobivanje nafte. Ena tona vbrizganega ogljikovega dioksida omogoča pridobivanje približno 2 do 3 dodatnih sodov nafte, kar se smatra kot ogljično nevtralna nafta. 

Prvi večji projekt hrambe ogljikovega dioksida je izvedlo norveško naftno podjetje Statoil. Povod za leta 1996 zagnan projekt Sleipner je bila uvedba davka na izpuste ogljikovega dioksida, zaradi česar je podjetje raje pričelo s hrambo CO2 več kilometrov pod zemljo. Na letni ravni ga shranijo okoli en milijon ton. Drugi primer redkih večjih projektov zajema ogljikovega dioksida neposredno na mestu industrijskih izpustov CO2, ki se je izkazal za finančno in tudi okoljsko polomijo, je kanadska termoelektrarna Boundary Dam, ki so jo morali zaradi strožjih okoljskih standardov leta 2013 zapreti. Ponovno so jo lahko zagnali leta 2014 ob pogoju, da bodo izpuščeni CO2 zajemali iz ozračja. Ogljikov dioksid so večinoma transportirali do bližnjega naftnega polja. Že v naslednjem letu se je pojavilo več težav v delovanju objekta, do leta 2021 je učinkovitost zajema padla na zgolj 30 odstotkov. 

Če ima tehnologija za zajem in hrambo ogljikovega dioksida relativno dolgo zgodovino, je vprašanje, zakaj je nedavna ameriška investicija v tehnologijo za neposredni zajem zraka kljub temu tako prelomna. Do sedaj v industriji uporabljena metoda zajema ogljikovega dioksida iz zraka za komercializacijo fosilnih goriv ali za doseganje nujnih okoljskih standardov dobiva vlogo v neposrednem preprečevanju podnebnih sprememb. Osrednja funkcija tehnologije bo zajem poljubnega ogljikovega  dioksida iz zraka, celo zgodovinsko izpuščenega – z namenom omejevanja dviga temperature ozračja. Ogljikov dioksid, ki ga bodo zajemali, ne bo iz neposrednih izpustov tovarn, objekte bodo postavili kjerkoli v državi, delovali pa bodo za – lahko bi rekli – obče dobro.

Trenutne že obstoječe tehnologije za neposredno zajemanje zraka so v realnosti veliko manj učinkovite, kot jih predstavljajo njihovi zagovorniki. Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da bo tehnologija zajema zraka na svetovni ravni leta 2030 odstranila 90 milijonov ton letno, leta 2050 pa že 980 milijonov ton letno. Po grobih ocenah startupi in pilotni projekti, ki so bili zagnani v zadnjih 15 letih, odstranijo okoli osem tisoč ton ogljikovega dioksida letno. To ustreza približno sedmim sekundam svetovnih emisij iz proizvodnje energije v letu 2021. V istem letu smo v svetovnem merilu izpustili 37 milijard ton CO2. Največji delujoči objekt neposrednega zajema zraka v velikosti dveh ladijskih kontejnerjev je podjetje Climeworks zgradilo leta 2021 na Islandiji, letno pa zajame in pod zemljo spravi borih 4 tisoč ton CO2, kar je približno toliko, kot ga v enem letu proizvede 870 avtomobilov. Za občutek – da bi dosegli cilj pariškega sporazuma, bi potrebovali 2,4 milijona takih objektov in 9980 objektov napovedane ameriške investicije, pri kateri naj bi oba objekta zajela vsak po en milijon CO2. 

Objekta v okviru ameriške investicije naj bi sicer do leta 2024 zgradili petrokemično podjetje Occidental petroleum v sodelovanju s Carbon Engineering v Texasu in tehnološko podjetje Battelle  skupaj s podjetjem Climeworks v Louisiani. V tehnologijo pa poleg naftnih podjetij in, v aktualnem primeru, države investirajo velika podjetja, kot so Microsoft, X  in Shopify. Postavi se nam vprašanje, zakaj raba teh tehnologij ni bolj razširjena, ko pa jo vendarle podpirajo najbogatejši ljudje ter podjetja na svetu. Odgovor delno leži v nasprotju te tehnologije in profitne logike kapitalističnega sistema – s tehnologijo vsaj na ravni ideje vendarle ne počnemo nič drugega kot družbeno koristno delo, ki ne proizvaja blaga. Po drugi strani pa razvoj do komercializacije zavirajo njene tehnične omejitve.

Zajemanje CO2 direktno iz zraka je najdražja metoda zajemanja ogljika, če jo primerjamo z naravnimi ponori ogljika, kot so gozd in oceani, pa tudi z drugimi že omenjenimi tehnologijami, kot je denimo zajem ogljikovega dioksida direktno ob tovarni. Koncentracija ogljikovega dioksida v zraku je približno tristokrat manjša kot v dimnikih elektrarn in industrijskih obratov. Stroški odstranjevanja ene tone CO₂ s tehnologijo neposrednega zajema zraka lahko dosežejo od 600 pa tudi do 1000 dolarjev na tono ogljikovega dioksida. Da bi bila tehnologija ekonomsko zanimiva, bi morala cena pasti pod sto dolarjev na tono. Ameriška vlada pa je v okviru investicije pomislila tudi na to ter za raziskave in razvoj namenila 35 milijonov dolarjev.

Drugi del odgovora na vprašanje, čemu tehnologije neposrednega zajema zraka niso že v širši rabi, leži v vprašanju, ali se te kapitalističnim podjetjem sploh splačajo. Na področju tehnologije neposrednega zajema zraka je vodilnih le nekaj podjetij. Že omenjeni Climeworks, Carbon engineering in manjši startupi, ki pa, da se sploh lahko ukvarjajo s projekti zajema zraka, pogosto sodelujejo z naftnimi podjetji ali v aktualnem primeru z ZDA, ki jih podpirajo z javnim denarjem. Direktor Climeworks pravi, da bodo investicije v to tehnologijo zanimive šele, ko bodo profitabilne. 

Podjetniki kot rešitev predlagajo komercializacijo ogljikovega dioksida, ki jo sicer nekatera podjetja v manjši meri že izvajajo. Zajeti ogljikov dioksid prodajajo nazaj industriji za izdelavo penečih se pijač, gnojil, plastike ali betona. Po njihovem mnenju hramba pod zemljo skorajda ne pride v poštev – CO2  mora postati blago. Problem torej bo, če bo ta tehnologija zajela na milijone ali celo milijarde ton ogljikovega dioksida letno, kot napovedujejo njeni zagovorniki. Z njim ne bo mogla trgovati, saj ga niti trenutni nivo svetovne hiperprodukcije in potrošnje ne bi potreboval v tolikšnih količinah. Kaj šele, če se zavoljo globalne krize zavežemo k zmanjšanju produkcije in potrošnje dobrin. V primeru tehnologije neposrednega zajema zraka se torej kapitalistični produkcijski način bori z lastnimi protislovji – tehnologije zajema zraka želi posvojiti, če bodo dobičkonosne ali bodo v obliki greenwashinga  koristile nadaljnji kapitalistični produkciji, a jih zaradi njihove potencialne družbene koristnosti in nezmožnosti komercializacije težko ukalupi v svoj profitni model. 

Če se opremo na opozorila okoljevarstvenikov in izsledke nekaterih znanstvenih raziskav, tudi energetske potrebe in poseg v okolje pri tej tehnologiji niso zanemarljivi. Za en obrat z zmogljivostjo zajema milijon ton na leto bi potrebovali površino 200 tisoč kvadratnih metrov. Danes se za tehnologijo za zajem ene tone CO2 porabi od 1 do 7 ton vode, v nekaterih primerih pa tudi do 13 ton.  Po ocenah Mednarodne agencije za energijo bo odstranjevanje do 1 milijarde ton CO₂ na leto iz zraka z napravami neposrednega zajema ogljika leta 2050 porabilo do 1667 teravatnih ur energije, kar je enako enemu odstotku svetovne porabe leta 2019. 

Še ena problematična plat tehnologije je hramba CO2, ki je možna nekaj sto metrov pod zemljo ali v plasteh oceanskega dna. Težava skladiščenja je, da so dolgoročne napovedi glede varnosti podmorskega ali podzemnega skladiščenja zaradi različne kamninske sestave in podzemnih premikov zelo težke. V preteklosti pa so se že zgodili veliki izbruhi hranjenega plina, denimo leta 2015 je v kalifornijskem kanjonu Aliso Canyon v ozračje ušlo 97 tisoč ton shranjenega metana. 

Vedno večje investicije v tehnologijo zajema ogljika se s svojo osredinjenostjo le na izpuste CO2 odmaknejo od vseh drugih okolju škodljivih vplivov teh tehnologij in predvsem industrij, s katerimi so povezane. S svojo idejo komercializacije CO2 pa še celo podpirajo nadaljnjo proizvodnjo neobnovljivih in težko razgradljivih materialov, kot sta plastika in beton. Četudi tehnologije niso direktno ustvarjene z namenom ohranjanja fosilnih goriv, pa je njihova naloga v okoliščinah, ko se napovedujeta vse večja potrošnja in produkcija energije, ohranjati status quo fosilnih goriv in težke industrije, ki temelji na izpustih CO2. 

Kljub temu da so ZDA investirale v zajem ogljikovega dioksida iz zraka, še vedno ne spreminjajo politik in načinov kmetovanja, ne zmanjšujejo investicij v avtomobilski in letalski promet ter ne omejujejo luksuzne potrošnje. Tako ostajajo ena glavnih svetovnih izpustnic CO2. Ker javne investicije ameriške vlade namenjajo denar zasebnim podjetjem, so te investicije le podpora kapitalističnemu produkcijskemu načinu, ki ustvarja in poglablja okoljsko krizo. 

Komentirala je Urška.

Naslovna fotografija: Termoelektrarna  Boundary Dam - cevovod, ki se razteza od naprave za zajemanje ogljika in je priključen na elektrarno,  Flickr