Poplava eko alternativ nas obliva z vseh strani. Tako nas obdajajo eko certifikati, eko hrana, eko šole, eko krave in na splošno veliko eko obarvanih elementov. Zato bi pričakovali, da za vsemi temi eko-stvarmi stoji ekolog ali ekologinja, poznavalec oziroma poznavalka eko stvari. Nemalokrat pa se ima za ekologa tudi tista oseba, ki samo ločuje odpadke. Če ste kdaj imeli opravka s pravim, in ne s samooklicanim ekologom, veste, da lahko kar pozabite na pogovor o odpadkih. A vendar, kaj imata skupnega ekologija in ločevanje odpadkov?

Najbolje, da začnemo kar s pomenom besede ekologija. Sredi 19. stoletja je nemški biolog Ernst Haeckel iz grških besed skoval besedo ekologija. Oĩkos, torej hiša, dom, skupaj z logosom, ki pomeni besedo, govor, vedo, tvori v dobesednem pomenu “nauk o naravnem domu”. Definicijo ekologije danes predstavlja znanstvena veda, ki proučuje strukturo in funkcijo živih organizmov; torej organizmov v njihovih medsebojnih interakcijah v povezavi z abiotskimi dejavniki oziroma neživo naravo.

Pojem ekologije se je pojavil v času po industrijski revoluciji, a vendar veliko prezgodaj, da bi lahko razvoj ekologije povezali s posledicami industrijske revolucije. Bolj kot posledica industrijske revolucije, se je ekologija, kot samostojna veda, ki se ukvarja z okoljevarstvom oziroma naravovarstvom, razvila neodvisno.

V okoljevarstvu so se tako opredelili pojmi, kot so biotska pestrost, globalne spremembe in trajnost. Znotraj trajnosti se je predvsem v zahodni civilizaciji zaradi ekstremnega izrabljanja naravnih virov pojavil tudi fenomen ločevanja odpadkov, kar naj bi omogočalo ponovno uporabo in s tem zmanjšanje porabe virov. Okoljevarstveni problemi se tukaj povežejo z ekologijo. Tako je izraz ekologija zašel tudi na druga področja.

Ekologija, ki v osnovi predstavlja naravoslovno znanost, je posegla tudi na področje filozofije. Norveški filozof Arne Naess je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja javnosti predstavil koncept globoke ekologije. Orisal je razmejitev med skrbjo za okolje, ki izhaja iz človekovih interesov, in pravo okoljsko etiko, ki nečloveškim bitjem pripiše moralno vrednost, neodvisno od njihove koristi za človeške cilje. Nasprotje globoki ekologiji predstavlja plitka ekologija.

Arne Neass ekološko zavest, na kateri temelji globoka ekologija, razdeli na radikalno ekološko zavest, naturalistično ekološko zavest in ekocentrično zavest. Radikalno ekološko zavest predstavlja globoka ekologija, kjer je naravovarstvene probleme možno rešiti le s temeljito preobrazbo družbene in kulturne zavesti, sistema vrednot, produkcije, potrošnje in ekonomskih institucij.

Nadalje opredeli naturalistično ekološko zavest, kjer rešitev predstavlja človekova vrnitev k enostavnejšim oblikam življenja. Torej k sonaravnemu, preprostemu in čim manj energetsko intenzivnemu načinu življena. Nazadnje opiše še ekocentično zavest, pri kateri izhodišče predstavlja ekosistemska skupnost kot celota, vključujoč človeka, ostala živa bitja in pogoje njihovega bivanja.

Nasprotje globoke ekologije predstavlja plitka ekologija, katere dober primer je denimo tudi ločevanje odpadkov. Globoka ekologija sicer že misli na manjšo porabo samih odpadkov oziroma omejitev množične potrošnje. Gledano celostno, pa predstavlja ločevanje odpadkov zgolj plitki pristop, ki daje ljudem oziroma potrošnikom zgolj površinski občutek skrbi za naravo. Globoko ekologijo je torej mogoče povezati tako z ekologijo kot znanostjo.

Leta 2014 je v reviji Ecological modeling izšel članek, v katerem avtor Bernard Patten opozarja na nekatere pomanjkljivosti, s katerimi se srečuje ekologija kot znanost. Članek z naslovom System ecology and enviromentalism: Getting the science right opozarja, da tradicionalna ekologija ne podaja zadostne osnove za današnje okoljevarstvo. Tradicionalna ekologija je namreč redukcionistična, mehanska in biocentrična.  Redukcionistična ekologija je tako usmerjena k površinskemu reševanju problemov in se izogiba celostnemu pristopu. Pri tem je zgolj tehnološki razvoj tisti, ki popravlja človeški pogled na svet in odnos do organizmov.

Človek pod vplivom okoljevarstva spreminja področja delovanja industrije in agronomije. Posledica okoljevarstvenega delovanja so tako varstveni in obnovitveni programi, biološka kontrola pesticidov, ločevanje odpadkov, kompostiranje, nove tehnologije, ki omogočajo čistejši zrak in vodo, ter raba alternativnih virov energije. Ne gre pa pozabiti, da številne aktivnosti, ki jih javnost vse bolj sprejema, za svoje delovanje zahtevajo vse večjo porabo energije in s tem prav tako puščajo ogljični odtis.

Avtor članka nadalje pove, da bi bilo tako morda varneje in bolj smotrno pustiti stanje industrije in agronomije takšno, kot je. Zgolj z drugačnim izkoriščanjem energije lahko današnje okoljevarstvo deluje celo proti sami evoluciji biosfere. Pri tem biosfera predstavlja vsoto vseh ekosistemov, torej vse življenje na Zemlji.

Bernard Patten nadaljuje, da je okoljevarstvo, ki temelji na ekologiji, dobro. Kaže namreč na to, da je človeku kot vrsti mar tako za svoje preživetje kot tudi za ostale organizme oziroma vrste. Enako velja tudi za ostale nežive komponente, ki nas obdajajo in nam zagotavljajo sredstva za življenje. Okoljevarstvo kot urejeno socialno gibanje pa ima zagon, ki ga je težko kritizirati in mu je mogoče prisluhniti.

Članek Bernarda Pattena predstavlja kritiko temeljne znanosti okoljevarstvenega gibanja v smislu sistemskega pogleda na ekologijo. Osnove okoljevarstvenih gibanj v ekologiji so služile za zadostno opozarjanje na okoljske probleme, vendar sama ekologija kot znanost ni dovolj pozicionirana, da bi to lahko reševala. Težave, ki se pojavljajo znotraj ekosistemov, so kompleksne in jih je treba obravnavati s holističnim pristopom, medtem ko je ekologija kot znanost omejena na empiričnost, opisnost in redukcionizem. Zato avtor članka opozarja predvsem, da je znanost ekologije treba dojemati pravilno.

Ekologija kot znanstvena veda je tako reducirana zgolj na del okoljevarstva, namesto da bi predstavljala samostojno, na podlagi naravnih zakonitosti temelječo znanost. Ločevanje odpadkov je zgolj plitek pristop, ki z ekologijo praktično nima več stika. Z ločevanjem odpadkov lahko tako vsak posameznik naredi nekaj dobrega za okolje, vendar ostaja daleč stran od ekologije, vede, ki skuša razumeti naravo kot sistem.