Vir fotografij: Pixabay

Začnimo z uganko: žival, ki ima štiri noge, težko diha, smrči, ne mara gibanja in ne prenese vročine. Ima toliko zdravstvenih težav, da mora pogosto na operacijo, da lahko normalno zaživi. O čem govorimo? 

Če ste pomislili na mopsa, buldoga, ali kakšnega drugega brahicefaličnega psa, ste uganili pravilno. Danes bomo govorili o tem, kako smo z vzrejo sploh prišli do tako ekstremnih lastnosti, kdo določa smernice, ki so do tega privedle, in kaj lahko ljubitelji in ljubiteljice psov sami naredimo v dobrobit teh živali.

Pes je ena izmed najstarejših udomačenih živali. V preteklosti je bila pomembna njihova uporabna vloga, denimo vloga čuvajev, pastirjev ali lovcev. Danes sta namesto tega v ospredju predvsem estetika in sam značaj pasme, ki sta pod drobnogledom pri vzreji in pasjih razstavah. 

Prva državno priznana pasja razstava je potekala v mestu Newcastle upon Tyne v Angliji leta 1859 – na njej je sodelovalo 50 psov. Danes so pasje razstave pogostejše, ena izmed najprestižnejših je Crufts, ki ga letno organizira angleška kinološka zveza. Na razstavi sodniki in sodnice preverjajo, ali pes ustreza standardom pasme, celosten izgled, obliko glave in telesa, hojo in gibanje ter dlako in značaj. Standarde, po katerih sodnice in sodniki na tekmovanjih in razstavah ocenjujejo najboljši primerek pasme, predpiše kinološka zveza države, v kateri so pasmo razvili. Tem standardom pa sledijo tudi rejne ustanove. 

Spreminjanje standardov pasme si lahko ogledamo na primeru angleškega buldoga. Ta je pred dvesto leti izgledal drugače kot danes, saj je bil njegov gobec veliko daljši kot pri današnjem buldogu. Standardi pa so favorizirali krajši gobec, ker jim je prišel prav pri bikoborbah. Rejne ustanove so torej z željo po kratkih gobcih parile zgolj pse z najkrajšimi gobci. Tudi ko buldogi niso več sodelovali pri bikoborbah, je favoriziranje krajšega gobca ostalo, saj so psi z najkrajšimi gobci tudi zmagovali na razstavah. Tako smo prišli do buldogov s potlačenimi gobci, ki danes zaradi okornosti sploh ne bi mogli sodelovati v bikoborbah, čeprav so bili zanje prvotno razviti. 

Čeprav kinološke zveze na lepotnih tekmovanjih za zdravstveno dobrobit psov spodbujajo odgovorne prakse parjenja, zdravje še danes ni eden izmed splošno sprejetih kriterijev ocenjevanj. Sodniki in sodnice ocenjujejo zgolj, ali je pes najboljši primerek svoje pasme – to pa določijo na podlagi standardov pasme. Dolgo so zmagovali psi z dednimi boleznimi, težavami z dihanjem in nizko kakovostjo življenja. Z letom 2012 je tako angleška kinološka zveza na svojih tekmovanjih uvedla neodvisne veterinarske preglede psov, ki so bili razglašeni za najboljše predstavnike svoje pasme. Če pri psu odkrijejo znake bolezni, ga izključijo iz tekmovanja. Ta sprememba pa ni samoumevna – do nje je prišlo zaradi močnih pritiskov javnosti in preteklih prizadevanj veterinark in genetikov. K temu je pripomogel tudi BBC-jev dokumentarni film Pedigree Dogs Exposed iz leta 2008, ki je pokazal kruto realnost lepotnih tekmovanj pasemskih psov, kinološki zvezi pa je grozil celo umik sponzorstev. 

Med najbolj zdravstveno prizadete pasme sodijo brahicefalični psi. Med njimi so najbolj priljubljeni mopsi, bokserji, bostonski terierji, angleški ter francoski buldogi in kavalirji kralja Karla. Skupno jim je, da imajo izrazito kratko in široko glavo, izbočene oči in močno razvite čeljusti, pri katerih je spodnja navadno daljša od zgornje. V Sloveniji je bil leta 2022 izmed brahicefaličnih pasem najbolj priljubljen francoski buldog, sledil pa mu je kavalir kralja Karla.

S katerimi zdravstvenimi težavami pa se brahicefalični psi najpogosteje soočajo? Na prvem mestu je zagotovo tako imenovan brahicefalični sindrom. Dihalne poti brahicefaličnih psov so namreč zožane in skrajšane, kar privede do brahicefaličnega sindroma. Ta se izrazi v različnih razsežnostih, najpogostejša simptoma sta oteženo dihanje in težavno uravnavanje telesne temperature. Ti psi hitreje ostanejo brez sape in pogosteje podležejo toplotnemu udaru, saj težje uravnavajo telesno temperaturo. Oteženo dihanje vodi tudi v spalno apnejo, pri kateri se telo na zmanjšano količino kisika v krvi odzove tako, da se pes prebudi ali zmanjša globino spanja. Mnogi brahicefalični psi si zato spanje olajšajo tako, da si pod glavo podložijo igračko ali spijo kar sede, saj tako deloma preprečijo zaprtje svojih dihalnih poti.

Zasoplost, smrčanje in glasno dihanje smo pri najbolj prizadetih pasmah tako normalizirali, da nanje ne gledamo več kot na znake oviranosti. Diagnoza brahicefaličnega sindroma je zato pogosto pozna, saj lastniki in lastnice simptome pripisujejo značilnosti pasme. Raziskava iz leta 2019 je z vprašalnikom za lastnike in lastnice mopsov ter francoskih in angleških buldogov pokazala, da je 70 odstotkov lastnikov in lastnic prepoznalo, da imajo psi težave z dihanjem. Kljub temu so v vprašalniku izpolnili, da so njihovi psi popolnoma zdravi. Dihalne težave so pač značilne za te pasme. Psom z napredovanim sindromom običajno pomaga operacija, ki jim razširi dihalne poti. Vendar je to zgolj simptomatsko zdravljenje – vzrok za težave se namreč skriva v sami anatomiji. Nekje med vzgojo brahicefaličnih pasem smo očitno pozabili na pravi namen vzreje, ki bi moral biti vzgoja zdravih psov namesto operacij in nujne veterinarske oskrbe, da lahko sploh dihajo in živijo do pričakovane starosti. 

Brahicefalični psi trpijo tudi za mnogimi drugimi težavami: njihovi gobci so premajhni za njihovo število zob, kar vodi v vnetja dlesni in karies, njihove kožne gube pa so odlično zatočišče za bakterije in pogosto trpijo za kožnimi okužbami. Prikupne velike oči pri mopsih pa so rezultat izbuljenosti iz premajhnih očesnih jamic - tako so podvrženi očesnim poškodbam in celo izpahom. Angleški buldogi imajo probleme tudi pri razmnoževanju. Njihova glava je namreč tako velika, da je medenica psic enostavno premajhna za izkotitev mladičev, pri skoraj polovici kotitev mora biti opravljen carski rez. Skoraj polovica kavalirjev kralja Karla pa trpi za hudimi in bolečimi nevrološkimi težavami, saj anatomske omejitve med rastjo možganov in živčevja povzročajo zastajanje cerebrospinalne tekočine. 

Parjenje, usmerjeno v telesni izgled, pa ni pustilo na cedilu samo kratkogobčnih psov. Trpijo tudi denimo nemški ovčarji, ki jim ukrivljen hrbet povzroča težave pri hoji. Doge in drugi veliki psi imajo zaradi hitre rasti težave s kolki, pasme z dolgimi ušesi, denimo baset, pa imajo izjemno pogosta vnetja ušes. Za podobnimi zdravstvenimi problemi trpijo tudi nekatere pasemske mačke – škotske klapouhke so denimo zaradi mutacije, ki povzroči značilna prepognjena ušesa, pogosto podvržene artritisu. Brahicefalične mačke, na primer perzijske mačke, pa so podvržene brahicefaličnemu sindromu, tako kot brahicefalični psi.

Zdravstvenih težav je torej mnogo in še bi jih lahko naštevali. Ozaveščenost o trpljenju brahicefaličnih živali se je v zadnjih letih izboljšala. V Sloveniji so veterinarji in veterinarke ustanovili iniciativo Komaj Diham, ki opozarja na problematiko ekstremne vzgoje psov in mačk. Nizozemska pa je leta 2019 postala prva država na svetu, ki je omejila vzrejo psov, ki imajo gobec krajši od ene polovice dolžine svoje lobanje. Nizozemska kinološka zveza je tako ukinila vzrejo in registracijo dvanajstih brahicefaličnih pasem, letos pa je njihova vlada napovedala, da bo šla še korak dlje in prepovedala tudi njihovo lastništvo. Poleg tega bo omejila tudi objavljanje njihovih fotografij v reklamah in na socialnih omrežjih, saj želijo s tem preprečiti dodatno popularizacijo dihalno izmaličenih pasem. Zakonodaja pa ne bo obsegala zgolj brahicefaličnih pasem, temveč tudi nekatere druge zdravju tvegane lastnosti, denimo prepognjena ušesa, ki jih imajo škotske klapouhke. Ob sodelovanju z veterinarsko stroko z utrechtske univerze tako v vladi pripravljajo natančen seznam telesnih značilnosti, ki jih bodo z zakonom prepovedali.

Nizozemskem zgledu je lansko leto poskusila slediti tudi Norveška, ki je predlagala prepoved vzreje angleških buldogov in kavalirjev kralja Karla. Zakon je sodišče deloma zavrnilo – ostala je zgolj prepoved vzreje kavalirjev, medtem ko so prepoved vzreje angleških buldogov zavrnili. Sodišče je izreklo, da so zdravstveni problemi pri buldogih razlikujejo od psa do psa in da bi se jih dalo rešiti s primernimi rejnimi strategijami. Genetske analize sicer kažejo drugače: raziskava iz leta 2016 je namreč pokazala, da imajo angleški buldogi tako majhno genetsko raznovrstnost, da bi bila vzgoja genetsko raznolikih in hkrati zdravih buldogov praktično nemogoča. 

Odločitev sodišča sta podprli norveška in angleška kinološka zveza, čeprav ugovarjata, da je tudi prepoved vzreje kavalirjev neprimerna. Glavni argument kinoloških zvez proti popolni prepovedi pasme se skriva v tem, da bi se potem razcvetel »črni trg« kavalirjev in buldogov, ki nimajo rodovnika. Parjenje psov teh pasem tako ne bi bilo več pod nadzorom državnih kinoloških zvez. Te namreč skrbijo za to, da se s pomočjo rodovnikov sledi dednim boleznim znotraj pasme in ne prihaja do parjenja v ožjem sorodstvu. V primeru odstranitve vrste iz registra kinološke zveze, rejnih ustanov ne bi nič ustavilo pred masovno proizvodnjo »kvazi« pasemskih mladičev brez rodovnikov, ki bi bili rezultat parjenja znotraj sorodstva in bi imeli goro dednih bolezni. Čeprav ti psi ne bi mogli sodelovati na tekmovanjih, bi jih ljudje verjetno še vedno kupovali. Ti psi so pač tako luštkani! 

Problem je torej večplasten. Namesto državne prepovedi celotne pasme bi morale kinološke zveze spremeniti pasemske standarde, ki ne bi več poudarjali ekstremnih fizičnih lastnosti. Nekatere nizozemske rejne ustanove so ob prepovedi brahicefaličnih psov denimo začele vzgajati francoske buldoge z daljšimi gobci. Vendar moramo omeniti, da so kinološke zveze sicer rigidne ustanove, ki težko podležejo smernicam stroke, četudi gre za zdravje psov. Spomnimo se angleške kinološke zveze, ki je ohlapila standarde angleškega buldoga in uvedla veterinarske preglede zgolj zaradi širšega javnega pritiska. Za izboljšanje zdravja in genetske pestrosti pasem pa bi morale skupaj stopiti veterinarske institucije in kinološke zveze. Zgolj tako bi se spodbudilo, da se razmnožujejo zdravi psi s potomci, ki lahko normalno dihajo in vidijo. Za takšne rezultate pa moramo svojo malenkost opraviti tudi lastnice in ljubitelji psov – s spremembo mišljenja, da je zasoplost pri buldogih in mopsih le značilnost pasme. Namesto videzu dajmo prednost zdravju živali.

S psi se je igrala Dora.