Vesel dan mrtvih, dragi bodoči mrlič! Danes bo na svetu umrlo približno 150.000 ljudi; v Sloveniji okoli 50. Naj nas pokosijo prometne nesreče, infarkti, rak ali kaj bolj neobičajnega, na koncu vsi končamo v krsti - ali, še bolj verjetno, v žari. Leta 2018 se je za upepelitev odločilo več kot 80 odstotkov izmed 20 tisoč umrlih Slovencev. Današnji, praznični znanstveni komentar zato posvečamo - upepeljevalnicam.

Upepelitev se danes pogosto omenja kot bolj ekološka alternativa krstnim pokopom. Vendar ta ocena ni povsem pravilna. Naravni pokop z biorazgradljivo krsto je kriv za manj izpustov ogljikovega dioksida kot upepelitev, medtem ko je tipični ameriški pokop z balzamiranjem in zaprtjem krste v nekakšen betonski trezor mnogo bolj potraten. Povprečen slovenski pokop leži nekje med tema dvema skrajnostma. Pokopi in upepelitve skupaj sicer prispevajo manj kot en odstotek vseh emisij toplogrednih plinov. 

V Sloveniji se večina ljudi za upepelitev odloči iz finančnih razlogov. Leta 2014 je vlada ukinila 500 evrov pogrebnine, vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje. Pogrebne storitve so tudi vedno bolj podvržene prostemu trgu in zasebnim podjetnikom, ki žalujočim svojcem pogosto računajo oderuške cene. Stroški ob smrti bližnjega so danes zato za povprečnega Slovenca višji, zato se vedno več ljudi odloči za žarni pogreb, ki je cenejši od krstnega.

Krsta za upepelitev in oblačila pokojnika ne smejo vsebovati negorljivih materialov ali potencialno škodljivih snovi. Pred sežigom se ponavadi odstrani nakit in zunanje proteze. Prav tako se odstranijo srčni spodbujevalniki, saj lahko njihova baterija ob segrevanju eksplodira. 

Sodobne upepeljevalne peči za gorivo uporabljajo zemeljski plin. Začetna temperatura vžiga je okoli 1000 stopinj Celzija, gorenje pa se nadaljuje na približno 750 stopinjah. Postopek običajno traja 90 do 120 minut, odvisen pa je od velikosti in mase človeka. Čas in temperaturo gorenja ter dostop kisika uravnavajo računalniški sistemi, ki zagotovijo čim boljše izgorevanje in čim manjšo emisijo škodljivih snovi. Končni “produkt” gorenja je grób, belosiv pepel z manjšimi drobci ožgane kosti, ki se dokončno zmelje v krogelnem mlinu ali kremulatorju. 

Prva slovenska upepeljevalnica je začela delovati leta 1977 v Ljubljani. Danes v Sloveniji obratujeta dva krematorija - v Mariboru in na Žalah. V povprečju na en krematorij letno pride okoli 8500 upepelitev. Ta številka je precej visoka, če jo primerjamo z drugimi evropskimi državami. Na Češkem, Danskem in Švedskem je delež upepelitev prav tako okoli 80 odstotkov, vendar je število krematorijev glede na prebivalstvo mnogo večje. Tako vsak krematorij v teh državah v povprečju opravi med 1500 in 3500 upepelitev na leto.

Po državi je bilo pred leti sicer načrtovanih več manjših, regionalnih upepeljevalnic - vendar ni bila zgrajena nobena izmed njih. Potreba in trg za dodatne krematorije sicer nedvomno obstajata. Za prevoz trupel lokalna, zasebna podjetja pogosto zaračunavajo zasoljene cene. Ker zgolj dva krematorija skrbita za potrebe celotne Slovenije, je daljši tudi čakalni čas, ki ga kadavri “preživijo” v hladilnici.

Pobude o gradnji krematorijev so v zadnjih letih prihajale predvsem s strani zasebnih investitorjev. Načrtovani krematoriji naj bi bili sicer sodobni in opremljeni z dragimi filtri - vendar so skrbi o bogatenju na plečih mrtvih absolutno razumljive. Upepelitev in pogrebna dejavnost že iz pietetnih razlogov ne bi smela biti prepuščena prostemu trgu, kar je leta 2000 odločilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Načrti gradnje novih krematorijev so doslej v Sloveniji naleteli na ostro nasprotovanje krajanov. Ugovori proti krematorijem so precej številni - kar pa ne pomeni, da so vsi enako tehtni. Leta 2018 so prebivalci občine Radenci nasprotovali gradnji krematorija, saj naj bi ta znižal vrednost nepremičnin in odganjal turiste. Takšni strahovi so precej napihnjeni - sodobni krematoriji so praviloma precej neizstopajoče zgradbe. Bolj kot na peklenske peči, iz katerih se vali črn dim, spominjajo na srednje veliko poslovalnico pošte. Iz krematorija prav tako ne bi vele vonjave po kemikalijah ali po “dolgem prašiču”.

Leta 2007 so Celjani zaradi strahu pred nadaljnjo degradacijo okolja ustavili gradnjo krematorija, ki ga je želelo postaviti podjetje Veking. Pri sodobni upepelitvi so najbolj sporni trije izpusti v okolje: ogljikov dioksid, živo srebro in policiklični aromatski ogljikovodiki. Ogljikov dioksid je naravni produkt popolnega gorenja zemeljskega plina in trupla. Pri upepelitvi enega človeka nastane med 160 in 200 kilogrami ogljikovega dioksida, kar je primerljivo z 800 kilometrov dolgo vožnjo. Z drugimi besedami - toliko emisij kot na poslednjem potovanju bi proizvedli, če bi se trikrat peljali od Žal do Mariborske upepeljevalnice in nazaj in potem pojedli še dva kilograma govedine. 

Živo srebro je v majhnih količinah naravno prisotno v človeškem telesu - vendar so problematične predvsem amalgamske zalivke. Največji problem živega srebra je bioakumulacija - ker se kopiči v tkivih, lahko povzroči hude poškodbe živčevja, predvsem pri otrocih. Ustrezno uravnavanje izgorevanja lahko sicer zmanjša izpuste živega srebra v okolje, vendar jih ne more povsem izločiti. Za to bi bila potrebna uporaba izredno dragih filtrov ali puljenje zob, kar bi morali opravljati usposobljeni zobozdravniki. Izpusti živega srebra krematorijev sicer ne presegajo predpisanih mej, vendar to ne pomeni, da so vrednosti zanemarljive.

Ob poskusu postavitve krematorija v Celju so bili najbolj sporni izpusti policiklični aromatski ogljikovodiki - dioksini in furani. Gre za rakotvorne snovi, ki nastajajo ob skupnem gorenju ogljikovih in klorovih spojin. Neizpodbitnih dokazov, da se dioksini tvorijo ob upepelitvi, sicer ni. Načeloma bi morali dioksini namreč zgoreti pri nižjih temperaturah, kot so prisotne v peči. 

Zelo pogost je tudi strah pred nalezljivimi boleznimi, ki naj bi jih širila trupla. Takšne bojazni so neupravičene - dejstvo je, da krematoriji niso kužni in ne širijo patogenov. Če ne živite ravno v filmu Georgea Romera, človeško truplo ni zelo nevarno - bolezni se mnogo lažje nalezete od živih ljudi. 

Argumenti proti krematorijem pogosto prevzamejo čudno mešanico upravičenih znanstvenih pomislekov in iracionalnega strahu. Upepeljevalnice trupel so nekaj tujega. Trupla so nekaj tujega - ko so se iz našega življenja umaknila v mrtvašnice, so postala nevarna, grozljiva. Slovenci nimamo težav z idejo sežiga trupla - dokler ta ideja ne dobi preveč oprijemljive oblike. 

Nekoč bo najbrž umrla Bronja.