Izjava 

V izjavi smo slišali ministra za visoko šolstvo, znanost in od lani tudi inovacije, Igorja Papiča. V intervjuju, ki ga je podal za STA konec marca, je poudaril, da gredo stvari v znanstvenoraziskovalni dejavnosti na bolje, odkar je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije od Ministrstva za gospodarstvo prevzelo področje inovacij: »Fokus resornega ministrstva je zdaj tudi ustrezno usmerjen v razvoj inovacijskega sistema.« Tako pravi tudi direktor Kemijskega inštituta Gregor Anderluh v svoji junijski kolumni za STA Znanost. 

O problematičnosti usmerjanja novega ministrstva za znanost v inovacije smo lani v uredništvu znanstvene redakcije že pisali. V današnjem komentarju se sprašujemo, kaj konkretno naj bi se na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti izboljševalo, ko direktorji in ministri govorijo, da gredo stvari na bolje.

Za izhodišče vzemimo nedavne ukrepe Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Lahko rečemo, da gre na prvi pogled znanstvenoraziskovalni dejavnosti res na bolje. Namreč letošnji proračun za znanost, raziskave in inovacije znaša skupno več kot pol milijarde evrov, kar je največ v zgodovini Slovenije. Ponovno pa ministrstvo spreminja tudi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti in inovacijah, ki ga je lani marca sprejelo po skrajšanem postopku. Novela zakona je brez večje medijske pozornosti konec junija prišla v medresorsko usklajevanje. 

Del sprememb 61 strani dolgega predloga sprememb zakona je namenjen predvsem tehničnim popravkom, kjer denimo v člene, ki omenjajo znanstvenoraziskovalno dejavnost, dodajajo izraz inovacijska dejavnost. Dvakrat, kjer so v trenutnem zakonu omenjene tehnologije, jih nov predlog spreminja v inovacije. Prav tako dodajajo člene, v katerih urejajo financiranje inovacijske dejavnosti. Večja sprememba, ki bode v oči, je dodajanje dveh gospodarstvenikov v Razvojni svet Republike Slovenije. Slednji je strokovno posvetovalno telo vlade, ki sprejema ukrepe in vladi podaja predloge za področje znanstveno raziskovalne in inovacijske dejavnosti. V svetu so že do sedaj bili neposredni predstavniki znanstvene dejavnosti v manjšini. Gospodarstvenika, ki bi bila aktivna na področju inovacij, bi predlagalo Ministrstvo za gospodarstvo. 

Sprememba z največ materialnimi posledicami je povečano financiranje znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti. V novem predlogu se financiranje iz najmanj enega odstotka bruto domačega proizvoda poviša na 1,25 odstotka. Financiranje znanstveno raziskovalne in inovacijske dejavnosti se bo tako res povečalo, a pomemben je zadnji del novega člena v noveli zakona. Ta poudarja, da se bo novih 0,25 odstotka namenilo izključno financiranju inovacijske dejavnosti. Napovedano zvišanje financiranja se tako eksplicitno usmerja v inovacije. 

V zadnjih nekaj mesecih smo lahko poleg premikov v smer inovacij v akademskem prostoru s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije te opazili tudi s strani gospodarstva. Univerzi v Ljubljani in Mariboru sta namreč konec junija sklenili partnerstvo s skladom tveganega kapitala Vesna za podporo inovacijam. V sredini julija so pri skladu naznanili, da bo vanj 40 milijonov evrov prispeval Evropski investicijski sklad s hrvaško razvojno banko Hrvatska banka za obnovo i razvitak in slovensko SID banko. Devet milijonov evrov bodo zagotovili manjši zasebni vlagatelji. Sklad bo v zaenkrat še nedorečeni prihodnosti vlagal v največ 80 projektov, usmerjenih v komercializacijo raziskovalnih projektov na univerzah in raziskovalnih ustanovah v Sloveniji in na Hrvaškem.

Direktor Kemijskega inštituta Anderluh v omenjeni kolumni meni, da Slovenija na področju inovacij ne blesti: [citiramo] »Z javnimi sredstvi ne podpiramo razvoja inovacij, tvegani kapital praktično sploh ni vključen v razvijanje inovacij.« Kot pozitiven primer prenosa znanosti v inovacije poda primer zagonskega podjetja ReCatalyst, ki je izšlo iz Kemijskega inštituta kot podjetje za razvoj materialov za gorivne celice. Za zagon podjetja naj bi zadostoval javni denar, pridobili so tudi sredstva Evropskega sveta za inovacije, kasneje pa bodo, kot pravi, potrebna še sredstva tveganega kapitala. Veliko investicijskega denarja je potrebnega, ker, kot pravi Anderluh, lahko razvoj uspešnega izdelka iz neke inovacije traja tudi desetletje. O potrebi po povečanju razpoložljivosti tveganega kapitala v Sloveniji je na srečanju evropskega inovacijskega sveta govoril tudi Papič, poroča STA. 

Kot pravita direktor in minister, bi za inovacije še vedno potrebovali več javnega denarja, poleg tega pa potrebujemo tudi pomoč tveganega kapitala. Tvegani kapital je denar zasebnikov, investicijskih podjetij, skladov in bank, vložen v mlada podjetja ali v posameznike z izvirno idejo ali patentom. Če primerjamo količino namenjenega denarja za znanost in inovacije s strani ministrstva in denimo investicijskega sklada tveganega kapitala Vesna, je slednjega veliko manj. Prav tako zaenkrat, kljub že večkrat naznanjeni podpori sklada Vesna v medijih, ni znanega še nič o časovnici in kriterijih podpore sklada. Napovedovanje in obljube o pomoči tveganega kapitala znanosti in inovacijam imajo zaenkrat drug učinek. Propagandna retorika uvajanja financiranja znanosti in inovacij skozi abstrakten finančni vzvod, kot je tvegani kapital, bolj kot dejansko podporo pomeni lažje upravičevanje privatizacije in komercializacije znanja. To pa za svoj obstoj še vedno potrebuje predvsem javni denar.

Naproti podjetništvu so stopile tudi javne univerze. Konec maja so namreč Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru in Univerza na Primorskem skupaj ustanovile Konzorcij univerzitetnih pisarn za podporo raziskovalcem in študentom pri prenosu znanstvenih dosežkov v gospodarstvo in družbo. Konzorcij je podprlo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije z dobrima dvema milijonoma evrov. Med pomembnejšimi cilji konzorcija, ki je dejansko petletni projekt izobraževanj, delavnic in strokovne pomoči, je priprava standardiziranih licenčnih pogodb, dogovorov o nerazkritju informacij in pogodb o poslovnem sodelovanju. Cilj je povečati število prijavljenih patentov v Sloveniji. 

Predvsem ideološka podpora podjetništva s strani univerz sicer ni nič novega. To počnejo denimo z uvajanjem novih predmetov na temo podjetništva in z izvajanjem številnih inovativnih projektov v sodelovanju s podjetji. Ustanovitev konzorcija je samo še eden izmed mnogih korakov do popolne institucionalizacije podpore podjetništvu in zasebni pobudi v javnih ustanovah, ki postajajo vse bolj podjarmljene gospodarstvu, temelječega na zasebni lastnini in prostem trgu. Javne univerze bodo v obliki konzorcija administrativnih pisarn z javnim denarjem svoje delovanje, resurse in znanje prosto in nekritično podajale na razpolago za zagotavljanje dobrobiti zasebnih podjetij bodočih podjetnikov. Tem pa bodo pomagale predvsem pri vprašanju, kako naj javno ustvarjeno znanje postane zasebna lastnina.

Z vedno večjim vpletanjem zasebne pobude v znanost in neoliberalno retoriko o nedovoljšnji podpori države se ustvarja vtis, da lahko le zasebna podjetja rešijo znanost in jo naredijo uporabno za večino ljudi. Logika, ki jo zagovarjata direktor in minister za inovacije, je idealistična in zakriva realnost, v kateri zasebna podjetja in le nekateri posamezniki uspevajo ob močni javni finančni podpori. 

Na začetku smo se vprašali, kaj konkretno naj bi se na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti izboljševalo, ko direktorji in ministri govorijo, da gredo stvari na bolje. Predlog sprememb zakona, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, usmerjenost financiranja in vpletanje zasebnikov ter bank v znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost potrjujejo prej bolj prikrito, a že dolgo obstoječo realnost. Podpora je namesto znanosti vse bolj na strani inovacij.

Komentirala je Urška.