Koze bele, koze črne, koze opičje in srebrne

Aktualno-politična novica

Koze bele, koze črne, koze opičje in srebrne

12. 6. 2022 - 15.00

2022-06-12-znanstveni-komentar-koze-bele-koze-crne-koze-opicje-in-srebrne.mp3

V času, ko imajo v javnem diskurzu vse več prostora virusi, epidemije, pandemije in po mnenju teoretikov zarote tudi plandemije, se bomo danes posvetili staremu znancu učbenikov za virologijo in imunologijo. Da opičjim kozam ne bomo ostali dolžni tudi na Radiu Študent, jim namenjamo prostor tudi v znanstveni redakciji.

Virus sodi v rod orthopox virusov, njegovi bližnji sorodniki so že izkoreninjene črne koze oziroma variola ter manj znane kamelje, kravje, rakunje, dihurje in konjske koze. Vodene koze ali norice pa so v daljnjem sorodstvu, saj sodijo v drugo družino virusov. Se pa pri obojih pojavljajo podobni kožni izpuščaji, zato so jih v preteklosti pogosto zamenjevali pri diagnosticiranju. Vsi našteti virusi koz sodijo v I. skupino virusov, kar pomeni, da je njihov genski zapis v obliki dvojne vijačnice DNA.

Čeprav njegovo ime namiguje, da izvira iz opic, naravni bazen virusa opičjih koz do danes še ni znan. Nedvomno pa gre za zoonozo, bolezen, ki se lahko prenese z živali na človeka in je najbolj pogosta pri glodalcih in primatih iz Afrike. Po opicah je ta virus dobil ime zgolj zaradi tega, ker je bil pri njih prvič potrjen v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so danski znanstveniki in znanstvenice raziskovali izpuščaje na opicah, podobne tistim, ki se pojavijo pri človeku zaradi okužbe s črnimi kozami.

Trenutni izbruhi opičjih koz v Evropi in Severni Ameriki pa niso prvi tak primer v zgodovini. Leta 2003 se je v Združenih državah Amerike pojavil malo večji izbruh opičjih koz, ko so iz njihovih afriških habitatov uvozili več vrst glodalcev, okuženih z opičjimi kozami. Ti glodalci so bili namenjeni prodaji kot hišni ljubljenčki in so okužili več ljudi in svojih sojetnikov v prodajalni živali. Po tem incidentu je ameriški center za nadzor bolezni uvedel več sistemov za diagnostiko in kontrolo kvalitete laboratorijev, da bi lahko okužbe odkrili hitro in natančno. Prav tako je uvedel embargo na uvoz in prodajo v divjini ujetih glodalcev iz Afrike.

Ena večjih epidemij na našem širšem območju, ki pa sicer ni bila zaradi opičjih, ampak črnih koz, se je zgodila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji. Takrat je sicer v prvi fazi zatajil sistem diagnostike in obveščanja, ampak je zdravstvenim delavcem vseeno uspelo prebivalstvo obvarovati z masovnim cepljenjem, kjer so v manj kot mesecu dni uspeli cepiti 18 od 20 milijonov prebivalcev takratne skupne države. Cepivo, ki so ga uporabljali, je bilo živo, vsebovalo je virus vakcinije in prejemnikov imunski sistem pripravilo na boljše prepoznavanje orthopox virusov. Osebe, cepljene s tem cepivom, imajo še 50 let po epidemiji obstoječo, a zmanjšano imunsko zaščito v obliki spominskih celic pridobljenega imunskega sistema. Iste celice pa poleg virusa črnih koz prepoznajo tudi njegovega sorodnika – virus opičjih koz.

Opičje koze so manj nalezljive od črnih; sistem prenosa je sicer enak – širijo se ob tesnem stiku, preko obleke in posteljnine in kapljično pri bližnji komunikaciji. Po priporočilih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni se lahko okužene osebe celo prosto gibljejo, saj ne gre za karantensko bolezen, kot je covid. Treba je le zaščititi mesta, kjer se pojavljajo kožni izpuščaji in se izogniti stikom na krajši medsebojni razdalji. Bolezen tudi nima latentnega obdobja, kar pomeni, da je oseba kužna šele, ko razvije simptome.

Najbolj klikov željni mediji nas sicer že svarijo, da so opičje koze novi HIV, saj se je nekaj okužb preneslo med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Vendar tu ne gre za spolno prenosljivo bolezen, kljub temu da se izpuščaji pojavljajo tudi na genitalnem predelu, kaj šele za bolezen homoseksualcev. Pogoj za prenos je le tesen stik in ne spol ali spolna usmerjenost. Med drugim tudi ni dokazov, da so okužbam bolj podvrženi mlajši moški.

Zdi se, da smo na varni strani, tudi kar zadeva možnosti mutacij v bolj nalezljivo različico. Kot rečeno, gre za virus z dvojno vijačnico DNA, kjer je dedni zapis bolj zaščiten pred spremembami pri podvojevanju. V primerjavi s covidom, ki je virus z enojno vijačnico RNA in je bolj podvržen mutacijam, ima virus opičjih koz tudi daljši genom, zato je verjetnost, da pride do mutacij na mestih, ki bi povečale kužnost, manjša.

Kljub temu pa sta se že pojavili dve različici virusa: centralno- in zahodnoafriška različica. Slednja ima manj zapleten kliničen potek in manjšo smrtnost in se pojavlja v obliki sporadičnih primerov v Evropi in Severni Ameriki. Nekateri znanstveniki si prizadevajo za manj diskriminatorno poimenovanje, ki ne bi stigmatiziralo afriške celine, drugi pa bi razdelili različice v tri klade, saj se genetsko dovolj razlikujejo, čeprav so klinične slike pri okužbah precej podobne.

Smrtnost ob okužbi z opičjimi kozami je izjemno nizka, sploh v našem zdravstvenem sistemu, na mestu izpuščajev pa se pogosto pojavljajo brazgotine, še posebej če proces celjenja otežujemo s praskanjem. V Evropi ali ostalih državah razvitega sveta še ni bilo smrtnega primera, bilo pa je nekaj primerov hospitalizacij okuženih oseb z imunsko oslabelostjo.

V Združenih državah Amerike se kljub temu odločajo za tako imenovano strategijo »ring vaccination« in cepijo vse osebe, ki so bile v tesnem stikom z okuženimi. Cepijo jih s cepivom proti črnim kozam, saj sta si virusa precej podobna. V nasprotju s splošno strategijo cepljenja ostalih, torej oseb brez tesnega stika z okuženimi, pri tem pristopu ne cepimo. Epidemiologi vsesplošnega cepljenja sicer ne priporočajo, saj je potek bolezni pogosto blag. Hujši potek bolezni so v večjem številu zaznali le pri nosečnicah in imunsko oslabljenih osebah, za katere pa cepivo prav tako ni primerno.

Kljub manjši nevarnosti za človeka pa moramo tudi nekaj pozornosti posvetiti našim hišnim ljubljenčkom, ki so prav tako lahko tarča virusa. Tudi zanje sicer ni smrtno nevaren, obstaja pa večji potencial nekontroliranega širjenja med ostalimi hišnimi ljubljenci in njihovimi lastniki. Na ta način bi se tudi pri nas lahko ustvaril naravni rezervoar virusa.

Da povzamemo, opičje koze ne predstavljajo akutne nevarnosti za človeštvo, je pa sistem spremljanja zaradi pandemije covida bistveno bolj oprezen za izbruhi novih bolezni. V zadnjih dveh letih so se vzpostavili hitri in natančni sistemi spremljanja, ki pa lahko ob napačni interpretaciji alarmov v medijih povzročijo paniko. Virus opičjih koz je precej bolj odporen na mutacije, hkrati pa že poznamo cepivo, ki je bilo učinkovito pri zatiranju virusa črnih koz in je že odobreno za boj proti opičjim kozam. Kljub manjši potencialni nevarnosti pa moramo ob okužbi ali sumu na okužbo vseeno kontaktirati in po možnosti obiskati zdravnika ter ravnati po njegovih priporočilih, saj vendar le ne gre za prehlad.

Opičje koze je komentiral vajenec Tim.