Ameriško biotehnološko podjetje Colossal Biosciences in njihova vodja znanstvenega oddelka Beth Shapiro trdita, da so ponovno oživili vrsto krvovolka, ki je izumrla pred 10.000 leti. Splet je preplavila naslovnica revije Time, kjer je bila prikazana današnjim volkovom in nekaterim pasmam psov podobna bela zver. V znanstvenem komentarju smo preverili etične implikacije oživljanja izumrlih vrst in genetsko ozadje tovrstnega oživljanja.

Krvovolk z latinskim imenom Aenocyon dirus je izumrla vrsta iz družine psov. Krvovolki so živeli v Severni Ameriki, v primerjavi z današnjimi volkovi so bili višji in težji, imeli so večjo glavo in čeljusti ter višja ramena in bolj močen zadnji del. V dolžino naj bi merili kar 180 centimetrov. Volkovi in udomačeni psi naj bi si zadnjega skupnega prednika s krvovolkom delili pred daljnimi petimi milijoni let. 

Biotehnološko podjetje je pridobilo genetski material krvovolka iz ostankov zoba in kosti notranjega ušesa. Njegov genom so primerjali z genomom sodobnega volka, v katerega so kasneje vgradili 20 sprememb na 14 genih. Ti geni so bili povezani z najbolj izrazitima lastnostima krvovolka, torej z njegovo velikostjo in željeno barvo kožuha. Modificirano DNK so v laboratoriju prenesli v jajčeca pasjih samic in ustvarili zarodke. Te zarodke so potem vstavili v samice psov. Tako so se lani skotili trije mladički, dva samca in samica. Ko se je brejost zaključila, so samice mladiče skotile s pomočjo carskega reza. 

Genetsko naj bi bili krvovolki bližje šakalom kot volkovom in psom, ki so bili uporabljeni za namen oživljanja vrste. Nimamo pravih dokazov o barvi njihovega kožuha, a raziskava iz leta 2021 je določila, da naj bi imeli rdečo rjav kožuh. Nedvomno bi barvo kožuha lahko potrdili le z odkritjem ohranjenega fosiliziranega ostanka njihove dlake. Ponovno oživeti krvovolkovi se sicer ponašajo s snežno belim kožuhom – tako so jih upodobili tudi v knjigah in seriji Igra prestolov. Uporaba volkov in samic psov je torej vprašljiva.

///// 

Paleontolog Nic Rawlence z Univerze v Otagu na Novi Zelandiji je za spletno platformo Vox povedal, da je genom volka sicer dolg 2,5 milijarde posameznih baznih parov, ki tvorijo DNK. Genoma volka in krvovolka naj bi se ujemala v 99,5 odstotka. To pomeni, da se njuna genoma še vedno razlikujeta v kar 12 milijonih baznih parih. Po njegovem je volk z 20 spremembami v 14 genih še vedno volk.

Ko v biologiji ločimo vrste med sabo, lahko uporabimo njihove zunanje lastnosti in izgled, opisu lahko dodamo tudi sposobnost razmnoževanja, vedênje, prehranjevalne navade in podobno, dodatno vrste lahko ločimo po genskem zapisu. A ločnica med staro in novo vrsto ni vedno povsem jasna. Noben organizem ni določen samo z genomom. Marsikatera vrsta se vedênja nauči s posnemanjem svojih staršev in sovrstnikov. Podatkov o vedênju krvovolkov nimamo, iz fosilnih ostankov pa vemo, da so bili socialna vrsta in da so živeli v skupinah. Izražanje genov je pogojeno tudi z okoljem, v katerem se vrsta nahaja. Okolja izpred več 10.000 let trenutno ni nikjer na svetu. Tako jim nista na voljo enaka hrana in okolje, kot sta bila na voljo izumrlim krvovolkom. 

Tovrstno obujanje izumrlih vrst sproža mnoge etične pomisleke. Življenjski prostor, v katerem so izumrle vrste živali uspešno živele, je izginil že za tiste, ki so izumrle pred nekaj desetletji. Krvovolki so izumrli po koncu zadnje ledene dobe na območju današnje Kalifornije, ki je imela takrat precej drugačno podnebje. Izumrli so verjetno zaradi neprilagodljivosti na takratno segrevanje ozračja, ki je domnevno vplivalo tudi na dostopnost hrane. Malo pred tem so izumrle tudi nekatere vrste, ki so jih plenili, kot je bil na primer mastodon, sorodnik mamutov v Severni Ameriki. Niše, kjer so živeli pred 10.000 leti, so takrat zapolnili volkovi. Od takrat do danes pa so se podnebje, rastje in živalstvo na teh ozemljih povsem spremenili. Zadnje pol leta so sicer trije oživljeni mladiči odraščali pod skrbnim nadzorom zaposlenih v biotehnološkem podjetju. Na voljo jim je 20 hektarjev veliko zemljišče. Trop danes živečih volkov v Sloveniji se sicer v povprečju giba po območju velikem kar 40.000 hektarjev. 

V zadnjih 100.000 letih se je zaradi delovanja človeka globalna biomasa sesalcev v divjini zmanjšala za kar 85 odstotkov, pri čemer se je upad močno pospešil v zadnjih stoletjih. Po nekaterih ocenah naj bi od leta 1500 izumrlo med 150.000 in 260.000 vrst. Colossal Biosciences želi to krizo reševati z obujanjem krvovolkov, mamutov, tasmanskih tigrov in dodojev. Že za samo ohranitev vrste je nujno imeti čim večji genetski bazen in genetsko pestrost znotraj vrste. Ko se ta enkrat izgubi, jo je težko zopet povečati, tudi če število osebkov neke populacije začne naraščati. Genetska pestrost na primer manjka tudi ameriškemu rdečemu volku, vrsti živali, ki je v nekem obdobju obsegala le 12 osebkov. Sedaj se jo trudijo ponovno obuditi v Severni Karolini. Trenutno v divjini živi okoli 20 osebkov, v vzrejnih programih pa vsaj še 270 osebkov. Colossal Biosciences je v tem primeru tudi izvedel kloniranje štirih osebkov iz treh izvornih osebkov te kritično ogrožene vrste in trdi, da naj bi to pomagalo obogatiti genetsko raznolikost znotraj vrste, čeprav kloniranje samo po sebi ne ustvarja nove variabilnosti v genih.

Ta projekt pa ne prejme take medijske pozornosti kot prikupni beli volčjaki in prikupne fotografije miši z dolgo, oranžno dlako, ki so marca krožile po novičarskih portalih. Pri miših so spremenili gene, povezane z rastjo, barvo in tipom dlake. Tudi ta dosežek je bil plod dela istega biotehnološkega podjetja. Vsi omenjeni projekti in poročanja o njih so rezultat znanosti, ki se namesto z znanstvenimi objavami postavlja z objavami za medije in na tiskovnih konferencah. Kljub temu, da se Colossal Biosciences hvali z več kot 2000 znanstvenimi objavami in transparentnostjo, je podrobnosti o njihovem delu težko najti na spletu. Raziskav obuditve vrst zaenkrat še niso objavili. Podjetje Colossal Biosciences naj bi bilo trenutno ovrednoteno preko 10 milijard dolarjev – k njim se steka ogromno denarja. Ameriška vlada sočasno, tudi s sklicevanjem na dosežke Colossal Biosciences, odstranjuje precej ustreznejše politike, namenjene zaščiti habitatov in samih ogroženih vrst. 

V projektu krvovolkov ne gre za oživetje izumrle vrste niti ne za ohranjanje vrste. Razvili so genetsko spremenjeno žival z nekaterimi lastnostmi, ki naj bi spominjale na davno izumrle krvovolke, s pridihom izmišljene vrste iz knjižne uspešnice. Beli volčjaki iz fotografij niso velik znanstveni preboj, gre predvsem za izjemno uspešno marketinško kampanjo, ki temelji na tehnološkem optimizmu in fascinaciji javnosti, medtem ko resnični izzivi ohranjanja biotske raznovrstnosti ostajajo v ozadju.

Komentirala je Zarja.