Z razmahom novičarskih spletnih portalov in družbenih omrežij se je komunikacija znanosti krepko spremenila. Minili so dnevi, ko so javnosti novice o razburljivih znanstvenih odkritjih predajali strokovno podkovani komunikatorji znanosti. Na misel pride astrofizik Carl Sagan, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja javnosti s televizijskimi oddajami razumljivo predstavil astronomijo. Znanstvena komunikacija se je kot svoje področje komunikacije uveljavila šele z začetkom vesoljske tekme v šestdesetih letih, saj je tekma sprožila veliko zanimanje javnosti za znanost. Tako se je pojavilo tolmačenje znanosti na radijskih in televizijskih kanalih, v zadnjih dveh desetletjih pa se širi na splet.

Kaj pravzaprav je znanstvena komunikacija in kaj želimo z njo doseči? Članek znanstvenega komunikatorja Chrisa Bryanta iz leta 2003 definira znanstveno komunikacijo kot proces, s katerim se kultura in znanje znanosti absorbirata v kulturo širše javnosti. V članku Terryja Burnsa iz 2003, Science communication: a contemporary definition, najdemo dober opis njenih ciljev, citiramo: »Obveščenost o znanosti, veselje do znanosti, zanimanje za znanost, oblikovanje, preoblikovanje ali prilagajanje mnenj povezanih z znanostjo in razumevanje znanosti,« konec citata. Te cilje skušajo s širšo javnostjo doseči znanstveni komunikatorji in komunikatorke, kar storijo s podajanjem znanstvenih informacij v različnih vrstah medijev ali dogodkov.

»Zazrite se v nebo! Ne spreglejte zadnje priložnosti za vekomaj! Super ekstra mega rdeča Luna!« Takšni ekstravagantni naslovi pogosto spremljajo poročanja o astronomskih pojavih, najsi gre za komet, polno luno ali meteorni roj. Eden izmed nedavnih primerov tovrstne senzacionalizacije novic je poročanje o nedavnem kometu C/2022 E3 (ZTF). Znanstveni novinar je o kometu pisal v članku »Possible naked-eye comet will visit Earth for 1st time since Neanderthals in 2023«, objavljenem na spletnem portalu Space.com. Novinar je v članku najprej pisal o tem, kdaj bo komet najbolje viden, v nadaljevanju je navedel obhodni čas 50 tisoč let iz Nasinih podatkovnih baz, iz česar je sklepal, da je komet periodičen in je viden vsakih 50 tisoč let. Za zaključek je pobrskal po človeški zgodovini in ugotovil, da so 50 tisoč let nazaj na Zemlji živeli neandertalci, zato je to dodal v novico in njen naslov. Povezave s človeško preteklostjo v bralcu namreč hitro vzbudijo zanimanje, kar vodi do večje branosti novice.

Kmalu zatem smo lahko po več novičarskih portalih zasledili novice, ki so povzemale članek portala Space.com. To so bili sicer po večini portali, ki se preživljajo s kliki na novice, a vznemirljivi novici je podlegel tudi medij, kot je rtvslo.si. Toda prvotni članek na Space.com je imel astronomsko napako. Naveden obhodni čas v bazi je bil res 50 tisoč let, a novinar ob tem ni upošteval navedene merske negotovosti. Ta je bila navzgor neomejena, kar pomeni veliko verjetnost, da komet ni del našega Osončja, temveč zgolj enkrat prečka naš sistem. Neandertalci ga tako ne bi mogli nikakor opazovati. Sedaj Nasina baza že zanesljivo navaja neskončno periodo.

Je to, da nihče ni opazil neskončne merske negotovosti, zgolj naključje? Burns v članku »Science Communication: A Contemporary Definition« primerja komunikatorje znanosti z gorskimi vodniki, ki učijo ljudi plezanja, jim pomagajo ob vzponu na goro in se z njimi med potjo pogovarjajo o nevarnostih ter ovirah na poti. Analogno temu nam znanstveni komunikatorji podajo podlago znanja, potrebno za razumevanje, nam z aktivnostmi pomagajo razumeti kompleksne znanstvene koncepte in odpirajo dialog znanosti z javnostjo. Tako kot rabimo zaupanje v gorskega vodnika, rabimo tudi zaupanje v komunikatorja znanosti. Toda zaupanje javnosti v okolju hipne pozornosti in hitrih novic postopoma erodira, saj so novice pogosto izkrivljene v senzacionalistične prispevke.

Pri takšnih uredniških politikah zaposleni novinarji pogosto nimajo niti časa niti izbire preveriti vseh dejstev. Naravnost naivno je namreč pričakovati, da bo novinar vsak dan napisal kvalitetno znanstveno novico. Toda natanko to se pri spletnih novičarskih portalih dogaja. Ker je prihodek mnogih spletnih portalov vezan direktno na število ogledov prispevkov, se novice objavljajo pogosto, da so te čim bolj sveže, saj tako privabijo več ogledov. Pri nekaterih spletnih portalih je zato močan pritisk na novinarje, ki morajo dnevno napisati enega ali celo več prispevkov. Lahko sklepamo, da ti novinarji nimajo dovolj časa za poglobitev v raziskavo, ovrednotenje raziskave in predstavitev informacij razumljivo javnosti. Skratka časa za učinkovito komunikacijo znanosti ni.

Portal Space.com, kjer je bila podana napačna perioda, se primarno financira iz sponzoriranih objav in oglaševanja. Nemalokrat ob člankih vidimo oglase in hiperpovezave, od katerih portal dobi provizijo ob vsakem kliku ali nakupu izdelka. Ker običajni astronomski prispevki govorijo o nepredstavljivih velikostnih skalah in lahko hitro postanejo suhoparni, avtorji iščejo poljudne primerjave ter povezave z bolj fascinantnimi dejstvi. Prav zato njihove objave stremijo k senzacionalističnim in izzivalnim naslovom, da pritegnejo bralce ter bralke, ki morda ob branju članka kliknejo na oglas.

Senzacionalizacija ni omejena zgolj na medije, občasno se pojavi tudi v raziskovalnih krogih. Zgodovinsko so teme, kot je iskanje zunajzemeljskega življenja, vedno pritegnile veliko pozornost, saj smo ljudje že od nekdaj fascinirani z vprašanjem, ali smo v vesolju sami. Za primer vzemimo nasino presenetljivo odkritje življenja na Marsu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Raziskovalna skupina Nase je trdila, da je v meteoritu, najdenem na Antarktiki, ki je na Zemljo prišel z Marsa, našla sledi življenja – mikroskopske strukture, podobne fosilnim ostankom bakterij. Svojo najdbo je skupina interpretirala kot močan dokaz za življenje na Marsu. Najdba je bila že od začetka med znanstveno srenjo kontroverzna. Opažene strukture, domnevno bakterijskega izvora, bi namreč lahko v celoti nastale z abiotskimi procesi.

Tako kot potrebujejo financiranje spletni portali, ga potrebujejo tudi raziskovalne ustanove in skupine. Med domnevnim odkritjem življenja na Marsu je bilo financiranje Nase negotovo. Popularnost odkritja in njegova odmevnost v medijih je privedla celo do javnega nagovora predsednika Združenih držav, Billa Clintona, o potencialnem odkritju življenja na Marsu. Po srečnem naključju je vlada Nasi kmalu zatem zvišala proračun.

Poleg komunikacije na novičarskih portalih so se v zadnjem desetletju razmahnila še družbena omrežja, tudi kot platforme za komunikacijo znanosti. Z njihovim širjenjem se je meja med znanstveno sfero in javnostjo zabrisala, saj lahko javnost zlahka doseže raziskovalce direktno na platformah, kot so Twitter, Instagram in TikTok. To omogoča takojšnji dialog med znanostjo in javnostjo, poleg tega pa omogoča javnosti direkten dostop do samih raziskav ter njihovih rezultatov. Vsak znanstvenik lahko sedaj na spletu igra vlogo komunikatorja znanosti na svojem področju in vstopa v dialog z javnostjo. To je lahko dvorezen meč, saj je na eni strani neposreden dialog z javnostjo odličen za komunikacijo znanosti. Na drugi strani se tu verodostojne informacije izgubijo v poplavi vseh vsebin. Prav tako je treba omeniti, da je takšna komunikacija načeloma le stransko delo znanstvenika, ne njegova glavna naloga.

Raziskovalcem, ki svoja odkritja odprto komunicirajo, je lažje zaupati, prej predstavljeni medijski portali pa to zaupanje tudi rušijo – površno ali nejasno poročanje poglablja nezaupanje tako v stroko kot medije. Kdor komunicira znanost, mora biti pripravljen sprejemati odzive javnosti in se vključevati v diskusije, kar lahko ponovno vzpostavi zaupanje med znanostjo ter družbo. Točno to je cilj komunikacije znanosti. Z njo se vzpostavlja povezava med znanostjo in družbo, ki mora delovati v obeh smereh; tako v predajanju razumljivih in kvalitetnih informacij v javnost kot v posredovanju odziva javnosti na te informacije nazaj v znanost. Znanstvena komunikacija mora vzpostaviti jasen, konsistenten in interaktiven dialog z javnostjo, ob čemer se izogiba preprek, kot je žargon.

Dobro znanstveno novinarstvo lahko pogosto najdemo na novičarskih spletiščih, ki so namenjena navdušencem in navdušenkam nad znanostjo, na primer Newscientist.com. Ti portali se osredotočajo na objektivno poročanje o znanstvenih raziskavah, podano razumljivo bralstvu. Ker so njihova ciljna publika ljubitelji znanosti, senzacionalizacija člankov ni potrebna za njihovo branost, saj bodo tisti, ki jih znanost zanima, mnogo bolj cenili poročanje, ki stremi k objektivnosti in razumljivosti. Novinarji in novinarke tovrstnih portalov so po večini specializirani za znanstveno poročanje, kar nedvomno pomaga pri kvaliteti prispevkov.

Komunikacija znanosti v osrednjih medijih je včasih zapostavljena. Vse več medijev je primoranih v senzacionalne novice, saj je konkurenca vse hujša. Novice s privlačnejšimi naslovi so bolj brane, kar posledično prisili novinarje v pisanje zavajajočih člankov. Razmah spletnih portalov nam je resda omogočil skorajda takojšnji dostop do najnovejših odkritij in dogajanj v znanosti, a naivno je pričakovati kvalitetno predajanje informacij, če so te novice objavljene na platformah, katerih primarni cilj je zaslužek. Težko je zaupati novičarskim portalom, kjer je znanstvena komunikacija sekundarna klikom na novico.

Naslovna slika: Ron Mader, https://www.flickr.com/photos/planeta/35539215105, CC 2 licenca