Italijanski raziskovalci in raziskovalke na podlagi svoje raziskave trdijo, da je bil virus v populaciji prisoten že pred izbruhom pandemije, torej pred novembrom 2019 ali – kot trdijo avtorji članka – že avgusta 2019. Kaj vse tukaj smrdi?

 

Prvič. Ugotovitve študije se sklicujejo na rezultate analize vsebnosti protiteles v krvnem serumu pacientov, določenih z imunološko metodo ELISA. Kot v članku trdijo raziskovalci, so pri študiji uporabili svoj »in-house« oziroma domači test ELISA, katerega lastnosti nam v članku ne izdajo, prav tako pa nam ne izdajo, ali so pri analizi rezultatov testiranja upoštevali korekcijo nezanesljivosti svojega testa. Še pomnite prve objave rezultatov Nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji?

 

Drugič. V članku ne izvemo, ali je bil test sploh ustrezno validiran. Ena izmed pomembnih lastnosti testa protiteles je namreč ta, da uspešno razlikuje med protitelesi, ki prepoznajo zgolj virus zanimanja, torej SARS-CoV-2, in ne drugih, sorodnih virusov. Ker so si lahko sorodni virusi med seboj mestoma zelo podobni, lahko določena protitelesa prepoznajo več sorodnih virusov, kar vodi v tako imenovano navzkrižno reaktivnost. V vzorcih bi lahko tako s slabim testom zaznali denimo protitelesa vseprisotnih prehladnih koronavirusov (npr. OC43, HKU1).

 

Tretjič. Pri testiranju niso vzpostavili negativne kontrole, ki bi jo predstavljali starejši, predpandemični vzorci, pri katerih vsebnosti protiteles proti SARS-CoV-2 nedvomno ne bi uspeli zaznati.

 

Četrtič. Ker raziskava temelji zgolj in samo na krvnih vzorcih, v njej ne najdemo nobenenega neposrednega dokaza, ki bi potrdil prisotnost virusa SARS-CoV-2, kot je denimo določeno nukleotidno zaporedje genoma ali vsaj njegovega fragmenta. 

 

Petič. Rezultati študije so v precejšnjem razkoraku z ostalimi ugotovitvami že objavljenih, recenziranih študij in drugimi znanimi dejstvi o širjenju virusa. Naštejmo le nekaj primerov.

Primer ena. Analiza vodnih odplak v Milanu je denimo na prisotnost virusa pokazala šele decembra 2019. Pred tem genetskega materiala virusa v odpadnih vodah niso zaznali.

Primer dva. Filogenetske raziskave več tisoč genomskih zaporedij datirajo izvor virusa oziroma čas njegovega preskoka na človeka z drugega gostitelja v obdobje med oktobrom in decembrom, in sicer naj bi do tega prišlo na Kitajskem.

Primer tri. Prvi primer so na Kitajskem zabeležili 17. novembra 2019.

 

Šestič. Raziskava je bila po izjemno hitrem postopku objavljena v obskurni reviji Tumori Journal, katere glavni sekcijski uredniki in urednice ter glavni urednik prihajajo večinoma iz Nacionalnega inštituta za tumorje v Milanu, torej prav iz ustanove, v kateri je bila sama študija tudi izvedena! Omenimo še to, da je bil članek uredniškemu odboru revije poslan 29. oktobra, sprejeli pa so ga še isti dan! Čeravno je na spletni strani revije navedeno, da deluje po principu enojno slepega strokovnega pregleda s strani recenzentov (ang. peer review), pri objavljenem članku ni jasno razvidno, ali je sploh šel čez proces pregleda.

 

Sedmič. Glede na odmevnost in pomembnost potencialnega odkritja, ki ga raziskava predstavlja, bi si avtorij takih študij najbrž želeli objave v uglednejši reviji.

 

Osmič? Seveda bi v raziskavi našli še kakšno napako ali nedoslednost, a zaključimo tukaj. Že tako smo predstavljeni raziskavi namenili preveč pozornosti.

Predstavljena raziskava predstavlja tisto, kar smo v času pandemije covida-19 že tolikokrat videli. Neverjetna, senzacionalna odkritja, ki pa nudijo zgolj šibke, borne dokaze – povrhu vsega pa so ti še v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami in dejstvi. Medtem ko je strokovna javnost s člankom verjetno bolj kot ne že opravila, pa so se senzacionalne ugotovitve v njem ob znatni podpori nekritičnega poročanja številnih medijev kot cunami razširile po medijski krajini in družbenih omrežjih. Silni valovi že butajo ob klife razuma in jih podirajo ter tako lajšajo dostop teoretikom zarot, ki že pnejo svoja nebrzdana jadra maloumnih špekulacij.

Dvomil je Uroš.