Statini so danes široko uporabljena skupina zdravil, ki zavirajo nastajanje holesterola v jetrih. Povečana koncentracija holesterola v krvi ni samo posledica prehranskih navad, temveč predvsem dednih faktorjev, pridruženih bolezni in procesov, povezanih s staranjem. Nalaganje holesterola v žilah vodi do ateroskleroze, za katero je značilno konstantno vnetje, brazgotinjenje in zadebeljevanje žil, s katerih se lahko odkruši strdek, ki lahko povzroči srčni infarkt ali možgansko kap.

Srčne infarkte in možganske kapi skoraj že 40 let uspešno preprečujemo s pomočjo statinov. Slabo sodelovanje bolnikov in bolnic pri zdravljenju s statini je trenutno eden največjih izzivov javnega zdravstva. Po nekaterih podatkih 50 odstotkov pacientov že v prvem letu preneha z jemanjem statina. Toda kako lahko pričakujemo, da bo laični bolnik poslušal glas stroke, ko pa se zdi, da niti stroka ni dosegla konsenza glede pričakovanih koristi zdravljenja s statini?  

Čisto prvo zdravilo za zniževanje koncentracije holesterola v krvi iz skupine statinov je konec sedemdesetih odkril japonski znanstvenik Akira Endo, ki je sprva razvijal nove antibiotike. Navdihnjen z zgodbo o naključnem odkritju penicilinov Alexandra Fleminga je domneval, da bi plesni lahko proizvajale naravne antibiotične učinkovine. Te učinkovine bi lahko preko inhibicije encima, ki sodeluje pri nastanku holesterola, zavirale sintezo celične stene v mikroorganizmih. Iz modro-zelene plesni Penicillium citrinum Pen-51 je izoliral naravno spojino kompaktin, ki je izkazala veliko sposobnost za zaviranje sinteze holesterola v ljudeh, iz nje pa strukturno izhaja prvi in najstarejši statin, to je lovastatin. Sledil je razvoj tudi drugih učinkovin. Trenutno lahko na slovenskem trgu izbiramo med petimi različnimi statini.

Učinkovitost statinov je bila s pomočjo številnih študij nedvoumno dokazana za preprečevanje novega srčno-žilnega dogodka po srčnem infarktu ali možganski kapi. Uporaba se je razširila tudi v primarno preventivo, saj daleč največ koristi prinašajo tistim z zelo visokim tveganjem za infarkt in kap, torej tistim s pridruženimi boleznimi, kot sta denimo sladkorna bolezen in kronična ledvična bolezen. Statini preprečujejo nabiranje holesterola na žilah in preprečujejo, da bi se iz zadebeljene žilne stene odkrušil strdek in odpotoval naravnost v srce ali možgane. Zato je pomembno, da ogroženi z zdravljenjem začnejo čim prej.

Ogrožene posameznice in posameznike odkrijemo z rutinsko laboratorijsko preiskavo koncentracije holesterola v krvi, ciljno vrednost holesterola pa določimo glede na prisotne dejavnike tveganja. Več jih je, bolj moramo znižati holesterol, zato ciljne vrednosti holesterola niso enake za vsakega posameznika. Ne moremo se torej primerjati s sodelavko ali sosedom. Navadno se osredotočamo na že pregovorno »slab« holesterol ali LDL-holesterol, kakor poimenujemo obliko holesterola, ki se nalaga v stenah žil. Povišan LDL-holesterol je povezan s srčno-žilnimi dogodki oziroma srčnim infarktom in možgansko kapjo.

A ker statini med zdravljenjem ne prinesejo vidne koristi ali spremembe v počutju, če zdravilo jemljejo ali ne, in zaradi strahu pred kemijo in sinteznimi učinkovinami, mnogi bolniki in bolnice raje posegajo po prehranskih dopolnilih. Raziskovalci so preučili vpliv večjega števila naravnih spojin, kot so rastlinski steroli, rdeča grenivka, artičoka in omega-3 maščobne kisline, kot tudi povečano telesno aktivnost, vendar niso dosegli znižanja koncentracije LDL-holesterola za več kot eno enoto. Že to znižanje je seveda dobrodošlo, toda učinek zadostuje samo pri pacientkah in pacientih z nizko stopnjo ogroženosti, ki imajo holesterol resnično »na meji«. Poleg tega naravni izdelki, ki zmanjšujejo absorpcijo holesterola, pogosto zmanjšajo tudi absorpcijo drugih pomembnih hranil, kot so vitamin D, E in K, kar ima lahko negativne posledice za zdravje.

Naslednja točka na vrhu seznama motečih dejavnikov so neželeni učinki statinov, med katerimi prednjačijo bolečine v mišicah rok in nog. Ali je okvara mišičnih celic povezana z jemanjem statina, ki v izjemno redkih primerih in ob neustreznem ukrepanju lahko vodi v akutno okvaro ledvic, lahko preverimo z enostavno laboratorijsko preiskavo. Ob povečani krvni koncentraciji encima kreatin kinaza zdravnik običajno prekine zdravljenje s statini za štiri do šest tednov. Druga možnost je zamenjava zdravila, pri čemer odločitev olajša široka izbira različnih statinov.

Študije potrjujejo, da statine slabo prenaša manj kot deset odstotkov zdravljenih bolnikov in bolnic. Neželeni učinki statinov na mišice niso nepovratni, torej ne povzročajo nepopravljive škode. Po njihovi pogostnosti se statini primerjajo denimo z zdravili za zniževanje krvnega tlaka, pri katerih lahko pride do nenadnega padca krvnega tlaka in potencialno nevarne izgube ravnotežja. Enako veliki stopnji tveganja za veliko resnejše neželene učinke, kot so krvavitve v prebavnem traktu, ste izpostavljeni, če uživate protivnetna protibolečinska zdravila. Takšna zdravila, kot sta naproksen ali ibuprofen, je kljub vsem tveganjem možno kupiti tudi brez recepta. 

Za konec velja omeniti parameter NNT, ki je že leta pomembno jabolko spora pri študijah o učinkovitosti in smiselnosti uporabe statinov, saj naj bi bil prenizek. NNT ali number needed to treat označuje število bolnikov, ki jih moramo zdraviti, da v danem časovnem obdobju preprečimo en srčno-žilni dogodek. Če pobrskamo po literaturi, vidimo, da je NNT za statine primerljiv denimo z NNT-ji zdravil za zniževanje krvnega tlaka in novejših zdravil proti strjevanju krvi. Obe skupini zdravil se masovno uporabljata v primarni preventivi, torej za bolnike, ki še niso doživeli nobenega srčno-žilnega dogodka.

Vse bolj nasprotujoče si študije očitno tudi strokovnjakom zameglijo dejstva in odvrnejo pozornost od bistva. Obširne študije v tujem jeziku je težje brati kot neinformirana mnenja, še težje pa pravilno interpretirati. Stroka mora v takšnih primerih ohraniti čut za kritično razmišljanje in javnosti tudi preko medijev podajati tehtna in karseda usklajena mnenja, ki pa naj bodo predvsem jasna in glasna. Bolnik ima pravico do podrobne razlage svojega zdravstvenega stanja in zdravljenja, javnost pa potrebuje enotna sporočila na vseh nivojih zdravstva. 

Ni pošteno, da breme odločitve, kateri raziskavi verjeti, strokovnjaki v kroničnem pomanjkanju znanja, razsodnosti in volje prepuščajo laikom in navideznim vsevednežem na medmrežju. To, da bolniki ne jemljejo predpisanih zdravil, bi zdravstvo moralo jemati resno in zelo osebno. Takšne odločitve, ki posredno ponazarjajo (ne)zaupanje posameznika v zdravnika, farmacevta in zdravstveni sistem, imajo lahko katastrofalne posledice za zdravje ljudi in celotno družbo, ki naj bi ji zdrav zdravstveni sistem služil.

Manj razglašenosti in več odločnosti iz vrst zdravnikov in farmacevtov se nadeja Andrea.