Lia Thomas, Laurel Hubbard, Leo Baker, Quinn in Layshia Clarendon ter Chris Mosier, šest oseb, profesionalne in elitne športnice in športniki. Quinn in Layshia Clarendon sta aktivni v ekipnih športih, Lia Thomas, Laurel Hubbard, Leo Baker in Chris Mosier pa v individualnih. Nad Quinn in Layshio Clarendon, nebinarni osebi, ki uporabljata zaimek »they«, Clarendon tudi zaimka »ona« in »on«, se mediji ne zgražajo, ampak ju spoštujejo in sprejemajo. Podobno velja za Chrisa Mosiera, trans moškega triatlonca in duatlonca, ki je bil prva trans oseba v ekipi Združenih držav Amerike na svetovnem prvenstvu v atletiki. 

Leo Baker, tekmovalec v uličnemu rolkanju ali skejtanju, je izpustil olimpijske igre v Tokiu, ker je po desetih letih po tem, ko je ozavestila dejstvo, da je trans oseba, prišel čas za medicinsko tranzicijo. Baker se identificira kot nebinarna oseba in uporablja zaimek »they«. V izjavah pa poudarja, da mu je tranzicija pomenila veliko več kot nastop na olimpijskih igrah in da sedaj veliko lahkotneje sodeluje v športu, ki ga obožuje in od katerega živi.

Nasprotno pa je Lio Thomas, ameriško plavalko, in Laurel Hubbard, novozelandsko dvigovalko uteži, del javnosti sprejel zelo zaničevalno. Trans športnice v kategoriji žensk namreč niso pozitivno sprejete, večinoma zato, ker naj bi športne organizacije in zveze skrbele za pravičnost pri tekmovanjih v ženskih kategorijah. Take odzive izražajo tudi nekatere redke sotekmovalke, medtem ko druge podpirajo vključenost trans oseb. Predvsem pa podpihujejo negativne in napadalne odzive širša javnost in mediji.

Mnoge športne organizacije pri vključevanju vseh spolov v športna tekmovanja sledijo pravilom Mednarodnega olimpijskega komiteja. Ta je do nedavnega za tekmovanja trans žensk zahteval raven testosterona v krvi pod 10 nanomoli na liter vsaj eno leto pred začetkom tekmovanja v ženski kategoriji. Testosteron je sicer zelo priročen hormon za ločevanje med kategorijami po spolu, saj je prisoten pri vseh športnicah in športnikih. Mednarodna atletska zveza narekuje še strožja pravila za cis ženske, torej tekmovalke, ki se identificirajo s spolom, ki jim je bil dodeljen ob rojstvu. Tiste, ki imajo razlike v spolnem razvoju in s tem povezano večjo raven testosterona, kot bi pričakovali glede na povprečje med ženskami, morajo zmanjševati in ohranjati raven testosterona pod pet nanomolov na liter vsaj šest mesecev pred začetkom tekmovanja in skozi celoten tekmovalni cikel.

Te omejitve so za nekatere cis atletinje prinesle konec kariere v elitnem športu. Primer so južnoafriška tekačica Caster Semenya, indijska tekačica Dutee Chand, tekačica iz Ugande Annet Negesa, burundijska tekačica Francine Niyonsaba, kenijska tekačica Margaret Wambui in namibijska sprinterka Beatrice Masilingi. Pri vseh so pokazali, da imajo povišane ravni hormonov, ki so v povprečju v višjih ravneh prisotni pri moških. Vse so začasno izločili iz tekmovanj, zaostrili pogoje, pod katerimi lahko sodelujejo, in omejili discipline, v katerih lahko sodelujejo – pod pretvezo pravičnosti v ženski kategoriji. Onemogočili so jim torej tekmovati v disciplinah, v katerih so pred tem zmagovale. Skupno vsem omenjenim športnicam je, da prihajajo z globalnega Juga in nimajo bele polti. 

Mednarodni olimpijski komite je tako ob koncu leta 2021 predstavil nova, veliko bolj vključujoča pravila, a obenem prenesel končne odločitve na posamezne športne organizacije. Pri Mednarodnem olimpijskemu komiteju so se odločili, da v novih pravilih ne upoštevajo več ravni testosterona. Ob tem pa je Mednarodni olimpijski komite spodbudil, naj se v vsakem posameznem športu in disciplini vzpostavi pravilo za vključevanje trans oseb in interspolnih oseb. Transspolne osebe so osebe, pri katerih se spol, s katerim se identificirajo, ne sklada s tistim, ki jim je bil dodeljen ob rojstvu. Interspolne osebe pa so tiste, ki imajo take biološke predispozicije, telesno anatomijo in spolne karakteristike, da medicinski stroki otežujejo pripisovanje moškega ali ženskega biološkega spola. 

Ne glede na nova priporočila Mednarodnega olimpijskega komiteja so se torej nekatere organizacije vseeno odločile postaviti zgornjo mejo testosterona za vse osebe, ki tekmujejo v ženski kategoriji. Taka pravila izključujejo večino trans žensk, interspolnih oseb in tudi nekatere cis ženske. To omejevanje pa hkrati omogoča tudi velik nadzor nad ženskimi telesi v elitnem športu.

Dovoljena raven testosterona v ženskih kategorijah je bila za večino športov arbitrarno določena in ne temelji na jasnih znanstvenih raziskavah, ki bi to mejo nedvoumno potrdile kot primerno za ločevanje glede na spolne kategorije v športu. Redkokdaj namreč lahko določimo prednost neke športnice le glede na raven enega hormona v krvi. V elitnem športu se večinoma prepleta mnogo dejavnikov: od socialnih in ekonomskih prednosti in razlik do bioloških predispozicij, ki jih ima oseba. Podobno najdemo pogosto tudi pri cis moških v individualnih športih športnike, ki rušijo že pred več desetletji postavljene rekorde. Ob spremljanju njihovih dosežkov se nam lahko zazdi, da imajo nadzemeljske sposobnosti. Razlogi za take uspehe se po navadi skrivajo v več dejavnikih. 

Cis moški imajo v povprečju višjo raven testosterona kot cis ženske. Skrajne vrednosti testosterona pa se med spoloma prekrivajo. Testosteron je povezan z višjo mišično maso in aerobno kapaciteto oziroma količino kisika, ki jo je posamezno telo zmožno porabiti v neki časovni enoti. Aerobna kapaciteta je povezana tudi s tem, koliko kisika telo dovede do mišic. Obe lastnosti, mišična masa in sposobnost porabe kisika, naj bi prinesle prednosti tudi v določenih športih. 

Kot nepravično se pogosteje omenja sodelovanje trans žensk v ženski kategoriji kot pa trans moških v moških kategorijah. Predvsem je problem pogosteje izpostavljen v individualnih športih, kot sta denimo plavanje in atletika. Na drugi strani želijo biti ekipni športi bolj vključujoči, a pogosto le za nebinarne osebe in trans moške. Tudi v ekipnih športih, kljub temu, da delujejo bolj vključujoči, so na primer pri ragbiju sprejeli pravilo, da naj trans ženske v njem ne sodelujejo zaradi varnosti cis žensk. 

Večino odločitev in pravil o trans osebah v športu temelji na peščici raziskav. Primanjkujejo pa robustno narejene raziskave, ki bi med seboj primerjale različne skupine in bi nedvoumno določale vzročno-posledične povezave med biološkimi dejavniki in uspešnostjo na športnih tekmovanjih. Večina raziskav se namreč osredotoča zgolj na raven hormonov v krvi, mišično moč in same športne dosežke. 

Po enoletni hormonski terapiji raven testosterona pri trans ženskah pade na enako povprečno raven kot pri cis ženskah. Podobno se zgodi z ravnjo hemoglobina, ki je odgovoren za prenos kisika do mišic in s tem za višjo zmogljivost med športno aktivnostjo. Razlike so raziskave zaznale le v vzdržljivosti in zmogljivosti mišic in v dosežkih, povezanih s hitrostjo teka. Pomembna pa je tudi razlika pri tistih, ki gredo v medicinsko tranzicijo pred in po puberteti. Raziskav o tistih, ki so šle v tranzicijo pred puberteto, ni. 

Najpogostejši narativ zagovarjanja ženskega športa je, da ženske potrebujejo svojo kategorijo, s katero jih zaščitimo kot šibkejši spol, tako da bi jim bilo omogočeno zmagovanje v lastni kategoriji. A ženske kategorije v športu obstajajo, ker imamo izjemne ženske športnice in ker je ločevanje po spolu ukoreninjeno v naše razumevanje sveta. V zgodovini športa sicer vidimo, da se omejitve pogosto pojavijo v trenutkih, ko so ženske postale v nekaterih športih uspešnejše od moških ali pa so bile ženske ekipe bolj popularne kot moške. Tudi danes imamo športna tekmovanja, na katerih so ženske uspešnejše od moških ali pa so primerljive z njimi. Primer so vzdržljivostni športi, deskanje na ogromnih valovih in streljanje.

Vključevanje trans oseb v elitni šport ni le vprašanje znanosti, saj ta ne more nedvoumno in povsem pravično ločevati binarnih športnih kategorij, ampak gre za družbeno vprašanje, ki zadeva vključevanje manjšin v elitni šport. Trans osebe so v povprečju veliko bolj podvržene diskriminaciji, težavam zaradi nesprejemanja v družbi in znotraj bližnjih socialnih krogov ter slabšemu duševnemu zdravju. 

Tako kot vse športnice in športniki so tudi vse elitne trans športnice in trans športniki že pred tranzicijo ogromno časa vlagali v trening za tisti šport, ki je zapolnil velik del njihovega življenja. Primerno je, da se tako tistim, ki se odločijo za družbeno tranzicijo, kot tudi tistim, ki gredo v medicinsko tranzicijo, omogoči, da tudi po tranziciji ostanejo v športu, v katerem so aktivne, če si to želijo. To jim namreč zagotavlja ohranjanje vsaj nekakšne nespremenljivosti in stalnosti ter prizna vložek, ki ga namenjajo elitnemu športu v svojem vsakdanjem življenju, ne glede na to, ali so pred, med ali po tranziciji. Ni zanemarljivo omeniti tudi primerov, ko so se elitni športniki za tranzicijo odločili šele po koncu športne kariere. Britanska športna novinarka Philippa York, tudi zagovornica in podpornica trans oseb v športu, je namreč v preteklosti tekmovala v moški kategoriji elitnega kolesarjenja.

V prihodnosti bo pomembno iskanje primernih rešitev za vključujoč šport brez odvzemanja dostojanstva in telesne avtonomije interspolnih in transspolnih elitnih športnic in športnikov. Pri pravičnosti gre za javni konstrukt, ki ga oblikujemo kot družba in si ga lahko zamislimo tudi drugače. Lahko si zamislimo tudi radikalno vključujoč prostor v elitnem športu, ki ruši tudi ideje o tem, kaj je spol in kaj so razlike med spoli. Ženski šport ne more biti le kategorija, zaščitena pred moškimi. Morda si moramo pri določenih športih zamisliti nove kategorije in poiskati vrednotenje ter kategorizacijo tekmovanj, da bodo ta vključujoča, pravična, enakopravna in varna za vse.

Vključujoč šport prihodnosti čaka Zarja.

...

Avtor in vir fotografije: Ted Eytan; https://www.adl.org/resources/lesson-plan/why-are-states-trying-ban-tra…