Znanstvena redakcija Radia Študent zopet brska po smeteh. Že vrsto let poslušamo opozorila, da je količino odpadkov, ki jih proizvede človeštvo, nujno treba zmanjšati, saj z odpadki zastrupljamo naravo, zrak in sami sebe. Delež odpadkov, ki jih recikliramo, se sicer povečuje, vendar bi na tem področju zagotovo lahko naredili veliko več. V današnjem Znanstvenem komentarju se bomo osredotočili na manjši, a nezanemarljiv delež odpadkov, ki jih proizvedemo pri delu v laboratoriju. Gre za širok nabor različnih vrst odpadkov, denimo stekla, embalaže, odpadnih kemikalij in še bi lahko naštevali.

Zlasti v biokemijskih in molekularnobioloških laboratorijih porabimo veliko potrošnega materiala, kot so rokavice in drobni plastični predmeti. Tovrstni odpadki so problematični, saj so pogosto infektivni, torej so prišli v stik s potencialno nevarnimi vzorci. Tako jih ne moremo preprosto odvreči v koš za embalažo. Tovrstni okužen material raziskovalci ponavadi avtoklavirajo in zažgejo.

Danes že obstajajo rešitve, ki omogočajo ponovno uporabo ali reciklažo raznoraznih laboratorijskih pripomočkov. Ena izmed teh je smetnjak, imenovan Zero Waste Box, ki ga izdeluje podjetje TerraCycle in je na voljo za različne vrste odpadne embalaže. V posameznem košu lahko zbiramo samo eno vrsto odpadkov, ki jih nato pošljemo nazaj v podjetje, tam pa odpadke pretopijo v pelete, ki jih lahko uporabijo za izdelavo drugih proizvodov. V smetnjakih Zero Waste Box lahko na primer ločeno zbiramo rokavice iz različnih materialov. Teh med delom porabimo kar veliko, saj želimo preprečiti morebitne kontaminacije vzorcev, s katerimi delamo.

Podobno v podjetju Kimberly-Clark, v katerem med drugim proizvajajo rokavice, omogočajo vračanje rabljenih nitrilnih rokavic, ki jih je možno predelati v vrtno pohištvo in druge plastične predmete. Pri porabi rokavic pa smo lahko bolj premišljeni tudi sami, saj jih včasih zagotovo vržemo stran po nepotrebnem.

V biokemijskih in molekularnobioloških laboratorijih običajno delamo z zelo majhnimi količinami vzorcev. Za shranjevanje teh uporabljamo tako imenovane mikrocentrifugirke: drobne plastične posodice, v katere lahko spravimo do 2 mililitra tekočine. Za odmerjanje majhnih volumnov pa uporabljamo avtomatske pipete s plastičnimi nastavki. Zagotovo ste jih že videli v forenzičnih laboratorijih televizijskih serij. Mikrocentrifugirk in nastavkov za pipete pri delu porabimo nešteto.

Mikrocentrifugirke in nastavki za pipete so običajno pripomočki za enkratno rabo, saj bi bilo tolikšno količino majhnih predmetov zelo nepraktično pomivati, pa tudi skrbele bi nas morebitne kontaminacije nadaljnjih vzorcev. Tako večina plastičnih nastavkov in mikrocentrifugirk konča v koših za okužen material, ki ga avtoklaviramo, nato pa gre v sežig. Rešitev predstavlja naprava, ki izvaja čiščenje in sterilizacijo nastavkov za pipete. Za odpadne mikrocentrifugirke avtomatiziran sistem za čiščenje sicer za zdaj še ne obstaja, vendar pa je tudi mikrocentrifugirke mogoče zbirati v prej omenjenih smetnjakih Zero Waste Box.

Precej odpadne embalaže v laboratorijih nastane tudi na račun transporta kemikalij, ki morajo biti ves čas na hladnem, saj se prenašajo zapakirane v stiroporu. Zanimive rešitve so se domislili na Univerzi v Kaliforniji, saj so svoj odpadni stiropor začeli predajati podjetju Marko Foam Products, ki ga stisne do gostote, primerne za izdelavo desk za surfanje. Najpreprostejše pa bi bilo vračanje stiropora v podjetja, ki pakirajo in razpošiljajo kemikalije, ali v podjetja, ki ga proizvajajo.

Nenazadnje pa pri delu v laboratoriju uporabljamo tudi ogromno plastičnega pribora in pripomočkov za enkratno uporabo. Običajno je to orodje tudi sterilno zapakirano v dodatni plastični embalaži, da nam ni treba skrbeti za sterilizacijo, kar je zelo priročno. Sem spadajo recimo injekcijske brizgalke, igle, bakteriološke zanke in razmazovalne palčke. Pogosto sicer res ne gre drugače, a vsaj v primeru zadnjih dveh bi se bilo smiselno vrniti k uporabi kovinskega in steklenega pribora, kot so to počeli naši predhodniki pred invazijo plastike.

Obstajajo torej različni ukrepi za zmanjšanje porabe plastike, ki za zdaj niso zakonsko predpisani in so stvar dobre volje posameznikov. Zmanjšanje porabe plastike bi pripomoglo tudi k manjšim izpustom ogljikovega dioksida zaradi manjših potreb po prevozu potrošnega materiala in predelavi odpadkov. Raziskovalnim ustanovam bi prineslo tudi dragocene denarne prihranke, ki bi jih lahko koristno porabili za drug namen. Volk sit, koza cela.

V laboratoriju poskuša s plastiko šparati Barbara.