Znanstveni fact-check borcev za življenje

Prejšnji teden ste si na pročelju frančiščanske cerkve v središču Ljubljane imeli možnost ogledati kratek film Čudež življenja, ki ga je v okviru svetovnega dneva otrok predvajal Zavod Živim. Film prikazuje razvoj človeškega ploda z namenom nasprotovanja umetni prekinitvi nosečnosti. Ostali mediji so večinoma poročali o spornem javnem izražanju tovrstnih stališč, ki so v nasprotju s slovensko ustavo. V prvem Znanstvenem komentarju na Radiu Študent pa bomo njihove argumente proti splavu preverili s stališča znanstvenih spoznanj.

Z večanjem ugleda znanosti v družbi se nasprotniki splava v razlogih za svoje stališče vse bolj sklicujejo na znanstveno preverljive dokaze. Njihove navedbe so le občasno skladne z znanstvenimi spoznanji. Bolj problematično je njihovo namerno prirejanje. Ob pomanjkanju prave argumentacije ter z uporabo opredelitev, kot je čudež življenja, želijo v gledalcu spodbuditi predvsem empatijo do nerojenega bitja.

V omenjenem videoposnetku najdemo za tovrstna nagovarjanja javnosti dokaj standardne argumente. Takoj v začetku navajajo, da ponujajo odgovor na vprašanje, kdaj se življenje zares začne.

Začetek življenja pa je precej abstrakten pojem, pod katerim si vsak predstavlja nekaj drugega. Za embriologe se bo življenje vedno začelo bodisi pri oploditvi bodisi kmalu po njej, za nevroznanstvenike pri funkcionalnem razvoju možganov. Za ginekologe pa pri rojstvu ali pa stopnji razvoja, ko je rojeno bitje zmožno življenja, pa četudi le ob intenzivni zdravniški negi.

Zmožnost preživetja ob zdravniški pomoči predstavlja tudi mejo za dovoljen medicinski splav, ki ga upošteva večina evropskih držav. Tako postavljena meja je na nek način problematična, saj je odsev stopnje tehnološkega razvoja v nekem času in prostoru in ni odvisna zgolj od razvoja ploda. Poleg tega je meja živorojenosti povsem arbitrarno določena, saj je trenutno v razvitem svetu postavljena na dopolnjenih 22 tednov gestacijske starosti, čeprav pri njej preživi le 10 odstotkov novorojenčkov.

Če želimo začetek življenja opredeliti kot združitev moške in ženske gamete, kot ga Zavod Živim navaja v posnetku, prav tako naletimo na nekaj težav. Do 5. dne, ko zigota doseže stopnjo blastociste, še ni znano, iz katerega njenega dela bo morda nastalo človeško bitje in iz katerega dela posteljica.

Na celičnem nivoju se življenje večceličnega organizma ne začne v nekem trenutku, ampak gre za kontinuum. Vse njegove celice dinamično soustvarjajo organizem in se tekom življenja organizma obnavljajo in nadomeščajo z novimi. Vsaka celica je živa, tudi spolna, čeprav vsebuje le polovico dednega materiala.

S tem pridemo do naslednjega argumenta v videoposnetku, in sicer, da se ob oploditvi ustvari edinstvena, neponovljiva človeška DNK, dojenčkove fizične lastnosti pa so že določene. Z znanstvenega stališča neponovljivo zaporedje DNK ni nič posebnega, saj ga vsebujejo vse človeške semenčice in jajčeca, še preden se združijo. Edinstven je tudi genom telesnih celic vsakega živega bitja v naravi. Tudi te celice med seboj zaradi naključnih mutacij niso popolnoma enake, pri njihovem kloniranju pa nastane nova kombinacija jedrne in mitohondrijske DNK.

V posnetku slišimo še en pogost pomislek, in sicer da nerojenemu otroku začne biti srce tri tedne po spočetju, preden večina žensk izve, da so noseče. Pri tem je potrebno nekoliko previdnosti, saj med 50 in 80 odstotkov oplojenih jajčec propade, preden bi nosečnost postala klinično zaznavna. Še okoli 25 odstotkov zaznanih ali zaznavnih nosečnosti pa se konča s spontanim splavom. Velika večina oplojenih jajčec se tako nikoli ne razvije.

Trditev glede bitja srca že 3 tedne po oploditvi je popolnoma pravilna. Vendar pa daje velik pomen primitivnemu srcu, ki mu zaradi preprostosti še ne rečemo srce, temveč srčna cev. Ima dve srčni votlini, kot ju ima tudi srce rib. V živalskem svetu se namreč skladno s kompleksnostjo organizma povečuje tudi kompleksnost srca in tako imajo denimo nekoliko kompleksnejše dvoživke in plazilci tri srčne votline. Srce z dvema atrijema in dvema prekatoma, značilno za sesalce, pa se pri človeku razvije v enajstem tednu embrionalne starosti. Pri tem gre za premestitev na simbolni pomen, ki ga pripisujemo srcu, saj se življenje ne začne ali konča z bitjem srca.

Posnetek vsebuje tudi mnoge druge podobne trditve, ki mejnike razvoja namerno postavljajo prehitro ali pa, podobno kot pri srcu, dajejo denimo zametkom oči in ušes pomen polno razvite strukture. Zavajajoče so tudi navedbe o gibanju zarodka, kot na primer, da se pri 11. tednih že smeji in sesa palec ter da je jasno, kateri palec ima raje.

Zdi se, da se s tem želi zgolj dodatno zbuditi občutek, da plod v maternici zares spominja na rojenega otroka ter da se premika zavestno. Namigovanja podprejo z ultrazvočnimi posnetki, posnetimi ob trenutkih najbolj intenzivnega gibanja. Podoben namen imajo tudi trditve, kot je ta, da v trinajstem tednu ušesa začnejo zaznavati vibracije, otroka pa pomirja stalen zvok materinega srčnega utripa.

Zadnje navedbe so od vseh najmanj skladne z znanstveno dokazanimi dejstvi. Četudi lahko impulzi za preproste dražljaje, kot so zvok, dotik in bolečina, potujejo iz periferije telesa v možgane, se jih plod pred 26. tednom gestacijske starosti ne more zavedati.

Do takrat možganska skorja ne vsebuje dovolj razvitih nevronov in vzpostavljenih sinaps, da bi plod procesiral enostavne senzorične dražljaje in jih povezal v kompleksno doživljanje. Tako se tudi ne more zavedati sanj, tudi če se nahaja v REM fazi spanja, kar pa lahko zaznamo zgolj z elektroencefalografijo, in ne z ultrazvokom, kot je navedeno v posnetku.

Tako lahko vidimo, da so znanstveni argumenti instrumentalizirani in izrabljeni za zagovor stališča, za katerega znanost sploh ni pristojna. Znanstvena praksa, postopki, raziskave in spoznanja so omogočili varnejše, lažje in dostopnejše metode splava. Odločitev za splav pa ni v pristojnosti društev, teologov, državnih ali verskih institucij, ampak zgolj ženske, ki mora imeti zagotovljeno možnost izbire, da se sama odloči, kaj bo storila s svojim telesom.
 

Znanstvena dejstva je preverjala Maja.

Urednikovala je Teja.