Kako dišijo mumije?
… Deset let od izida vplivne študije o načinih za izboljšanje fotosinteze …
… Google je do novembra lani po tiho blokiral 749 milijonov povezav na digitalni knjižnici Anna’s Archive …
… Nedavno je izšel slovenski prevod priročnika Kakovost publikacij v diamantnem odprtem dostopu …
… Mumije tudi po tisočletjih še zmeraj ohranjajo vonj …
Minilo je deset let od izida vplivne študije o potencialnih biotehnoloških rešitvah za izboljšanje učinkovitosti fotosinteze. Po mnenju avtorjev študije bi z izboljšanjem fotosinteze lahko pomembno vplivali na donos pridelka in prehransko varnost. Ob jubileju lani so avtorji prvotnega pregleda izdali novo pregledno študijo o dosedanjih napredkih, ki so jih predvideli pred desetimi leti. Najprej poglejmo uspehe. Mnogim raziskovalnim skupinam je uspelo povečati donos pridelka, če so v rastlinah povečali količino fotosintetskih encimov. Obstoječa težava pa ostaja preusmerjanje ogljikovega dioksida po rastlinskem tkivu do RuBisCa, ki je najpomembnejši encim v procesu fotosinteze. RuBisCO bi z optimizacijo premeščanja ogljikovega dioksida učinkoviteje kataliziral prvo reakcijo fiksacije ogljika tudi pri žitu in rižu, kar brez človeških posegov že poteka pri koruzi in sladkornem trsu.
Google je do novembra lani po tiho blokiral dostop do 749 milijonov spletnih povezav za prost dostop do knjig, člankov in zvočnih datotek na digitalni piratski knjižnici Anna’s Archive. Google je povezave blokiral zaradi pritožb nosilcev avtorskih pravic, ki trenutno nimajo boljšega načina za zajezitev Anna’s Archive, ker odgovorna oseba za obstoj knjižnice ostaja anonimna. Problema za velike korporacije ta poteza ne reši, otežuje pa prost dostop uporabnikom. Po poročanju portala Torrentfreak naj bi to bila največja poteza cenzure v internetni zgodovini.
S tem pa se napad na stran še ne konča. Spotify in tri največje glasbene založbe – Universal Music Group, Warner Music Group in Sony Music Entertainment – tožijo Anna’s Archive za 11 bilijonov evrov. Trdijo, da so upravljalci arhiva za potrebe distribucije na Anna’s Archive prenesli in shranili 86 milijonov zvočnih posnetkov. Za vsakega od njih zahtevajo reparacije v višini 120 tisoč evrov. Čeprav je arhiviranje datotek na knjižnici Anna's Archive morda škodljivo za velike producente glasbe, pa je dostop do knjižnice zlata jama za razvijalce generativne umetne inteligence. Lani je Meta z Anna’s Archive prenesla celotnih tedanjih 81 terabajtov arhiva za namene strojnega učenja svojih orodij umetne inteligence. Nekaj posameznikov je proti njim že vložilo tožbe, ker bi naj s tem kršili njihove avtorske pravice.
Nedavno je izšel slovenski prevod priročnika Kakovost publikacij v diamantnem odprtem dostopu. Priročnik je izdala mednarodna organizacija za podporo knjižnicam Electronic Information for Libraries ali EIFL. Diamantni odprti dostop je model založništva, pri katerem avtorji in bralci nimajo stroškov za objavljanje in dostop do člankov. Pogovarjali smo se z magistrom Alešem Pogačnikom iz ZRC SAZU, ki je priročnik tudi prevedel v slovenščino. Povedal nam je več o diamantnem odprtem dostopu.
V nadaljevanju je magister Pogačnik povedal več o vsebini priročnika in o težavah, s katerimi se srečujejo založniki.
Slovenski prevod je lepa izjema, ker je edini prevod priročnika do sedaj. Po grobi oceni imamo v Sloveniji nekaj več kot 220 revij, od katerih jih večina že ima diamanten odprti dostop, po besedah Pogačnika pa nekatere za to sploh ne vedo. Z izidom slovenske različice želijo revije spodbuditi, da se za diamanten odprti dostop zavestneje odločijo ali da obdržijo kriterije diamantnega odprtega dostopa.
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
pt
Kadar pomislimo na pradavni Egipt, se verjetno najpogosteje spomnimo na podobo mumij. Raziskovalna manija okoli mumij se je pričela, ko so jih Evropejci pričeli odkrivati med kolonialnimi ekspedicijami v zgodnjem devetnajstem stoletju. Do sedaj so bile mumije že neštetokrat analizirane z rentgeni, PET skenerji in CT napravami. Vse to nam je omogočilo, da dandanes o mumijah vemo veliko. Vemo, zakaj in kako je mumificiranje potekalo in tudi katere materiale so uporabljali. A določeno vprašanje je dolgo ostalo skrivnost, in sicer: kako mumije dišijo? Lani februarja je slovenska raziskovalna skupina v sodelovanju s skupinami iz Egipta, Velike Britanije in Poljske v prestižni znanstveni reviji JACS objavila članek, ki na to vprašanje odgovarja.
Sestavo aromatičnega zraka okoli mumij so raziskovalke določile podobno kot analiziramo parfume. Uporabile so kombinacijo treh analiznih metod, in sicer plinsko kromatografijo, masno spektrometrijo ter vohalno analizo. Vonj mumij so analizirale tako, da je zrak iz okolice mumije najprej potoval skozi dolgo cev, imenovano separacijska kolona – v koloni se snovi iz vzorca ločijo na podlagi hlapnosti. Vsako ločeno snov so nato analizirali s pomočjo masnega spektrometra ter identificirali posamezne hlapne molekule. Zatem so ločene snovi svojo pot zaključile v vohalni analizi, kar pomeni, da jih je pri izhodu iz naprave ovohaval še izkušen strokovnjak oziroma strokovnjakinja. Raziskovalci so na tak način analizirali devet mumij. Pet skladiščenih in štiri razstavne, izhajale pa so iz treh zgodovinskih obdobij antičnega Egipta.
S študijo so ugotovili, da so si mumije iz istih zgodovinskih obdobij po vonju podobne, kar ni presenetljivo, saj so za mumificiranje glede na obdobje uporabljali podobne materiale. Skupina poudarja, da bi bila z večjim vzorcem prevohanih mumij metoda morebiti uporabna tudi za kategorizacijo in pravilno zgodovinsko umestitev drugih mumij. Hkrati so komponente vonjav analiziranih mumij pripisali štirim različnim izvorom. In sicer materialom, ki so se uporabljali za mumifikacijo, konservatorskim oljem, produktom mikrobne razgradnje mumij ter sintetičnim pesticidom, ki jih muzeji uporabljajo za zatiranje mikrobov, ki bi artefakte lahko uničili. Tako bo mogoče z analizo vonja v prihodnje hkrati določiti zgodovinsko obdobje, iz katerega mumija izhaja, kakor tudi restavratorske posege, ki jih je mumija že prestala, ter njeno trenutno stanje razgradnje.
In kako mumije dišijo? Skupina osmih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so mumije ovohavale, je note analiziranih vonjav opisala kot lesne, aromatične ter sladke. Torej vonjave, tipične za balzamične materiale, kot so rastlinska olja, mira in druga kadila, ki so jih uporabljali za mumificiranje. Čeprav so posamezne mumije ločevala tisočletja, se intenziteta vonjav med starejšimi in mlajšimi mumijami na podlagi vohalne analize ni razlikovala. Razlikovala pa se je kompozicija vonjev med mumijami, ki so bile hranjene v skladišču, ter tistimi v razstavnih krstah. Vonj mumij v krstah je namreč vseboval več komponent pesticidov in olj, s katerimi so tretirali krste. S tem je raziskava pokazala, da bi bilo v prihodnje mumije primerneje hraniti v razstavnih krstah, saj bi jim to omogočilo trajnejši obstoj. Hkrati so z analizo vonjev mumij identificirali ljudem potencialno nevarne pesticide, ki se uporabljajo v restavratorstvu.
Raziskavo sta financirala slovenska raziskovalna agencija ARIS ter poljski znanstveni center v okviru projekta kulturne dediščine vonjev, s katerim želijo raziskovati, ohraniti ter rekonstruirati zgodovinske vonje. S tovrstnimi olfaktornimi raziskovalnimi podvigi smo korak bližje razumevanju antičnega sveta; kako je izgledal in deloval, počasi pa si bomo lahko orisali tudi to, kako je dišal.
V antični svet mumij in parfumov je potoval vajenec Matic.
Do odprtega dostopa je v čolnu fotosintetizirala vajenka Viktorija.
Dodaj komentar
Komentiraj