Pred približno 290 milijoni let, na območju, danes znanem kot zgodnjepermsko najdišče Bromacker v nemški Turingiji, je eden izmed takratnih dinozavrskih superplenilcev izbruhal kup kosti. Znanstvena skupina iz pariškega paleontološkega raziskovalnega centra je ugotovila, da gre za odkritje do sedaj geološko najstarejšega fosila bruhanja. Svoja odkritja so objavili v reviji Nature.

Fosilizirano bruhanje spada v skupino fosilov, imenovano bromaliti, kamor spadajo vsi fosili prebavnega nastanka. Bromaliti se nadaljnje delijo na regurgitalite, ki so fosili bruhanja, in koprolite, ki so fosili iztrebkov. Kljub temu da je bruhanje relativno pogosta dejavnost vretenčarjev, še posebej mesojedcev, so najdišča takšnih fosilov redka. Regurgitaliti so za paleontologinje in paleontologe še posebej zanimivi. Za razliko od koprolitov namreč vsebujejo še neprebavljene ostanke bruhačeve hrane, kot so luske, peresa, dlaka, koža in kosti. Posebnost odkritega bromalita je tudi njegovo najdišče, imenovano Bromacker. Fosilizacija je lažja v vodnih okoljih. Bromacker pa je eno izmed redkih, do sedaj znanih, popolnoma kopenskih najdišč fosilov zgodnjepermskih vretenčarjev.

Znanstvena skupina je najprej določila geološko starost najdišča z radiometričnim datiranjem urana in svinca. Metoda temelji na radioaktivnem razpadu uranovih izotopov na svinčeve izotope. Ker hitrost razpada urana natančno poznamo, lahko iz razmerja med svinčevimi in uranovimi izotopi v najdenem fosilu ugotovimo njegovo starost. Na tak način so znanstvenice in znanstveniki najdišče časovno umestili v obdobje pred približno 290 milijoni let, s čimer so potrdili, da gre za najstarejši do sedaj odkrit regurgitalit.

V preučevanem regurgitalitu so odkrili 41 razdrobljenih kosti v velikosti do dveh centimetrov. Volumen celotnega regurgitalita pa je znašal okoli dvajset kubičnih centimetrov, kar si lahko predstavljamo kot volumen ene jagode. Znanstvenice in znanstveniki niso popolnoma prepričani, kateri dinozaver je izbruhal maso, ki se je kasneje fosilizirala. Kljub temu pa imajo zaradi njegove velikosti in sestave na sumu enega od takratnih vrhovnih plenilcev, kot sta bila dimetrodon in tambacarnifeks. Da je fosil regurgitalit in njegovo sestavo je znanstvena skupina določila z mikrotomografijo fosila. Slikanje notranjosti je pokazalo, da so vse kosti orientirane v isto smer, kar podpira interpretacijo, da so bile usmerjeno izbruhane. 

In kaj so našli v bromalitu? Znanstvenice in znanstveniki so v skupku kosti določili okostja treh manjših vretenčarjev. Našli so: zgornjo čeljustnico in nadlahtnico amniotov, skupine plazilcev ptičev in sesalcev, ki ležejo jajca. Poleg tega je fosil vseboval tudi stopalno kost diadektida, velikega rastlinojedca, ki po izgledu spominja na mešanico med dvoživko in kuščarjem. Druge kosti v regurgalitu so bile preveč splošne ali nepopolne za točno identifikacijo. Najdeni dinozavrski izbljuvek tako predstavlja do sedaj najstarejši dokaz nespecifičnega in oportunističnega plenilstva na kopnem. Prav tako pa nam zaradi neprebavljene vsebine fosila omogoča še jasnejši vpogled v sestavo takratne kopenske prehranjevalne verige.

/////////////////

Mednarodna skupina mačjeljubih znanstvenic in znanstvenikov je ugotavljala, ali je oglašanje mačk dovolj raznovrstno, da bi služilo za individualno prepoznavanje posamezne mačke. Poleg tega so v raziskavi želeli potrditi domnevo, da je udomačitev povečala raznolikost mijavkanja mačk v primerjavi z njihovimi prostoživečimi sorodniki. Izsledke svoje raziskave so objavili v reviji Scientific reports.

Mačje oglašanje zajema široko paleto zvokov, ki se jih mačke spretno poslužujejo, da bi pritegnile pozornost tako svojih pajdašev kot tudi človeških lastnikov. V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini – na mijavkanje in predenje. Mijavkanje je raznoliko in pomenljivo mačje oglašanje. Redko je namenjeno drugim mačkam, je pa zato zelo pogosto v interakcijah s človekom. Predenje je za razliko od mijavkanja enoten, neprekinjen nizkofrekvenčni in nizkoamplitudni signal, ki odraža zadovoljstvo v pozitivnih socialnih okoliščinah. Znanstvena skupina je sprva domnevala, da bo ravno zaradi raznolikosti, in ker je mijavkanje od konteksta odvisno oglašanje, individualno prepoznavanje na podlagi mijavkanja uspešnejše kot na podlagi predenja. Da bi potrdili svojo domnevo, so podrobno analizirali zvočne posnetke oglašanja posvojenih in zavetiščnih muck, ki so jih vključili v raziskavo.

Z akustično analizo in strojnim učenjem je znanstvena ekipa analizirala na mikrofon posnetih 276 mijavkov in 557 predenj sedemindvajsetih različnih mačk. Akustična analiza je bila razdeljena v dva dela. Sprva so izmerili trajanje in določili povprečno frekvenco oglašanja. V drugem delu pa so posnetke zvoka analizirali z metodo, ki se uporablja za prepoznavo človeškega govora. To so naredili tako, da so posneti zvok razrezali na zelo kratke časovne odseke in nato za vsak odsek izračunali, katere frekvence vsebuje. Vsak posnetek so opisali s pretvorbo frekvence v niz številskih vrednosti. Pridobljene podatke so nato vnesli v model strojnega učenja, ki je poskušal ugotoviti, kateri posnetek pripada kateri mački.

Pokazali so, da tako mijavkanje kot predenje vsebujeta dovolj informacij za zanesljivo individualno prepoznavo. V nasprotju s pričakovanji pa je imelo predenje močnejši individualni podpis kot mijavkanje, saj je vsebovalo skoraj dvakrat več uporabnih informacij za prepoznavanje posameznika. Razmišljali so, da je razlog verjetno v tem, da je mijavkanje bolj prilagodljivo oglašanje, odvisno od situacije ter naslovnika, zato se v njem manj dosledno ohranja individualni akustični vzorec.

V ločenem delu raziskave je znanstvena skupina primerjala tudi mijavkanje domače mačke z mijavkanjem njenih prostoživečih sorodnikov, afriške in evropske divje mačke, džungelske mačke, geparda in pume. Zanimalo jih je namreč, ali domače mačke mijavkajo bolj raznoliko. Za primerjavo so uporabili zvoke divjih mačk, shranjenih v zvočnem arhivu naravoslovnega muzeja v Berlinu. S statističnim vrednotenjem so sprva pokazali, da je z akustično analizo mijavka mogoče določiti vrsto živali, nato pa še potrdili domnevo, da so domače mačke v mijavkanju odražale največjo zvočno raznolikost. Ugotovitev so povezali s procesom udomačitve, saj je najverjetneje domača mačka svoje oglašanje nadgradila, da bi lahko bolje komunicirala s svojim človeškim lastnikom. 

Regurgitiral je Vid, z muckami pa je mijavkala vajenka Maša.