Mednarodna skupina podnebnih znanstvenic in znanstvenikov je v reviji Nature Climate change objavila rezultate študije o prispevku najpremožnejših prebivalcev sveta k podnebni krizi. Pokazali so, da je za petino globalnega segrevanja odgovoren najbogatejši odstotek ljudi. Najbogatejši odstotek ljudi prav tako prispeva 26-krat več od povprečne osebe k povečanju možnosti za tako imenovane stoletne ekstremne vremenske dogodke, kot je ekstremna suša. 

Raziskava temelji na odmevni študiji o povezavi med dohodki in premoženjem ter podnebnimi spremembami avtorja Lucasa Chancela iz leta 2022. Pomembna in pogosto citirana ugotovitev študije je ocena, da je najbogatejši odstotek, kar predstavlja 77 milijonov ljudi, neposredno odgovoren za toliko izpustov kot najmanj premožni dve tretjini svetovnega prebivalstva, kar predstavlja pet milijard ljudi.  

V novi študiji so se avtorice in avtorji osredotočili na vprašanje, kako bi se podnebje segrevalo, če najpremožnejših prebivalcev sveta ne bi bilo, ter koliko najbogatejši prispevajo k nastanku ekstremnih vremenskih pojavov. Izpuste toplogrednih plinov so pretvorili v dvig povprečne svetovne temperature. Uporabili so dva klimatska modela, ki sprejemata podatke o mesečnih temperaturah in padavinah. V študiji so se osredotočili na izpuste v obdobju od leta 1990 do 2019. Zanimali so jih prispevki najbogatejših 10, 1 in 0,1 odstotka ljudi na svetovni ravni. Najbogatejši odstotek je denimo definiran kot vsak, ki ima več kot 147 tisoč evrov letnega dohodka.

Povprečna svetovna temperatura je bila leta 2020 za 0,6 stopinj Celzija višja kot leta 1990. Raziskovalci so pokazali, da je približno dve tretjini tega povečanja mogoče pripisati emisijam, ki jih je povzročilo deset odstotkov najbogatejših ljudi na svetu. Ti zaslužijo več kot 42 tisoč evrov letno. Za predstavo: če bi celotno svetovno prebivalstvo oddajalo toliko izpustov kot najbogatejšega 0,1 odstotka, bi se temperatura do danes povečala že za 12 stopinj Celzija. Življenje v takšnih razmerah ne bi bilo mogoče.

V študiji so še preverili, v kolikšni meri so najbogatejši odgovorni za pojav ekstremnih vremenskih pojavov. Osredotočili so se na temperaturo in padavine, s čimer so opredelili ekstremna sušna obdobja. Ekstremni dogodek je predstavljal vsak mesec, ki je bil vsaj tako vroč ali sušen kot najbolj vroč ali sušen odstotek mesecev v predindustrijskem obdobju. Pokazali so, da je najbogatejši odstotek ljudi prispeval 26-krat več od povprečnega prispevka k povečanju možnosti za ekstremne vremenske pojave. 

Ker študija temelji na ocenah ekonomskih kazalcev in na predikcijskih podnebnih modelih, ima omejitve. V njej denimo niso imeli podatka o prispevkih različnih toplogrednih plinov glede na premoženje. Pri oceni prispevkov k suši so se omejili le na količino padavin, tako da so rezultati verjetno podcenitev resničnega stanja. Kljub temu kvantifikacija povezave med neenakostjo porazdelitve bogastva in vplivi podnebnih sprememb predstavlja pomemben prispevek k razpravi o podnebni pravičnosti in boju proti podnebnim neenakostim.

///////////////

Raziskovalci so prvič opredelili genetske spremembe v brazilski populaciji. V študijo so vključili zgodovinsko zatirane etnične skupine in upoštevali okoliščine belske kolonizacije ter prisilnih priselitev Afričanov na območje Južne Amerike. Težava genomskih podatkov je namreč ta, da odražajo predvsem genetiko bele moške populacije. V zadnjih letih so zato v porastu genomske študije neevropskih populacij. Študije, ki večinoma vključujejo posameznike evropskega porekla, lahko denimo v praksi povzročijo, da zdravljenje ni tako učinkovito za ljudi iz drugih območij in etnij. 

Ocenjeno je, da je s kolonizacijo v Brazilijo prišlo okoli pet milijonov Evropejcev, ki so prisilno naselili okoli pet milijonov Afričanov. S kolonizacijo so zaradi bolezni in pobojev iztrebili okoli 90 odstotkov staroselcev. To je prispevalo k veliki genetski raznolikosti, kar je nujno upoštevati pri današnjih genomskih in medicinskih raziskavah. Podobno kot druge populacije globalnega juga je tudi brazilska staroselska in črnska populacija izrazito podcenjena v genomskih raziskavah, kar lahko v klinični praksi negativno vpliva na njihovo zdravje.

Znanstveniki in znanstvenice so ustvarili podatke o celotnem genomu slabih tri tisoč zdravih posameznikov iz Brazilije. Raziskava je del javnozdravstvenega projekta s ciljem sekvenciranja 100 tisoč genomov v brazilski populaciji do leta 2030. V študijo so enakomerno vključili posameznike s petih geografskih območjih Brazilije. Genome so določili z metodo masovnega sekvenciranja celotnega genoma.

Klinično pomembnejši vidik genomskih raziskav je iskanje novih kazalcev za prisotnost določenih zdravstvenih stanj ali bolezni, ki so lahko pogostejše v določenih populacijah. Z vidika medicine je namreč pomembno upoštevati prisotnost genetskih sprememb, ki lahko vplivajo denimo na različno presnovo zdravil ali povečano možnost za pojav določenih kroničnih bolezni. V študiji so opredelili skoraj devet milijonov prej še nepoznanih genetskih sprememb. Za nekatere se predvideva, da lahko spremenijo funkcijo proteina, ki ga gen kodira, in imajo tako vpliv na zdravje posameznika. Prav tako so opredelili genetske spremembe v 450 genih, ki lahko povečajo možnost za pojav srčnih bolezni in debelosti. 

Na prisotnost spolnega nasilja belih kolonizatorjev nad ženskami afriškega porekla in ameriških staroselk nakazuje ugotovitev študije, da je 70 odstotkov Y-kromosomskih linij, ki se dedujejo le po moškem, evropskega izvora. Medtem so bile mitohondrijske linije, ki se dedujejo le po materi, v 42 odstotkov afriškega in 35 odstotkov ameriškega staroselskega izvora.

Kot poudarjajo raziskovalci, je raziskava del protirasističnega gibanja v znanosti, ki nasprotuje evgeničnim težnjam določenih znanstvenikov in politikov. Genetske raziskave lahko namreč še danes temeljijo na rasističnih predpostavkah, pogosto pa se izrabljajo za upravičevanje rasizma.

//////////////

Čebele se pri iskanju cvetov za oprašitev orientirajo glede na njihova električna polja, ki jih lahko popačijo električna polja človeškega izvora. Raziskovalna skupina z Univerze v Bristolu je pri medonosnih čebelah preučevala, kolikšna jakost motečih električnih polj ima opazen vpliv na izbor cvetov za oprašitev. Svoje ugotovitve so objavili v reviji iScience.

Čebele in drugi členonožci lahko zaznavajo električna polja v zraku. Čebele med lêtom pridobivajo pozitiven elektrostatični naboj, medtem ko imajo cvetlice tipično negativen naboj. Dinamika v nabojih ustvari električno okolje, ki nudi namig pri iskanju primernih cvetov in hkrati pripomore k prenosu cvetnega prahu na čebelo. Po oprašitvi je naboj cvetlice za kratek čas pozitiven in takrat je čebele ne izbirajo. Ta mehanizem uporabljajo tudi drugi opraševalci med kožekrilci in dvokrilci.  

Električna polja pa niso samo naravnega izvora. Antropogeni viri so med drugim energetska infrastruktura, industrijska oprema, električne naprave in vozila. Ta polja se lahko po frekvenci in jakosti prekrivajo z naravno prisotnimi električnimi polji, kar moti sposobnost opraševalcev, da zaznajo namige cvetlic.

Raziskovalna skupina je v poskusu spremenila električno polje cvetoče mačje mete in na travniku opazovala čebele pri izboru cvetov med rastlinami z različnimi električnimi polji. Okoli mačje mete so napeljali žico, po kateri se je pretakala elektrika z enosmernim ali izmeničnim tokom z napetostjo pet voltov. Osemkrat so po dve uri opazovali pristajanje čebel na cvetovih rastlin, zaradi dobrih učnih sposobnosti čebel pa so vsako rastlino uporabili samo enkrat.

Pri izmeničnem toku se pozitivni in negativni naboj izmenjujeta, kar je v naravi nenavadno, zato lahko čebele takšna polja razumejo kot nevarnost. Posledično so bili cvetovi mačje mete pod izmeničnim električnim tokom za skoraj 71 odstotkov manj obiskani kot kontrolne cvetlice. Za dobrih 52 odstotkov manj so bili obiskani cvetovi rastline pod enosmernim tokom s pozitivno napetostjo. Pozitivni naboj okoli rastline čebelam sporoča, da so bili cvetovi že obiskani, zato se raje odločijo za druge. Pri rastlinah pod negativno nabitim enosmernim tokom pa niso zaznali nobene spremembe v številu obiskov cvetov. Negativni naboj, četudi bolj intenziven od naravnega, čebelam ni predstavljal ovire pri obisku cvetov. S poskusom so pokazali, da lahko tudi šibko električno polje človeškega izvora vpliva na izbiro opraševalcev in s tem spremeni učinkovitost interakcije med rastlino in opraševalcem. 

ZOFFO sta pripravili Urška in Špela.