R & S Records, 2018

 

Glasba britanskega producenta Felixa Manuela aka Djruma je od samih začetkov, ko je z izdajami za Smokin' Sessions, On the Edge in predvsem 2nd Drop Records s sovrstniki, kot sta Joy O in Peverelist, jahal dubstep val britanskih basovskih muzik, posedovala tako sodobne kot vintage elemente. Predvsem jo je zaznamovala skoraj klišejsko subtilna, nadvse emocionalna in na trenutke celo osladna atmosfera. Mislimo na tista popolno zveneča godala, eterične sinte in do obisti čutne ženske vokale, ki definirajo vse- oziroma brezčasno Goldiejevo klasiko Timeless iz leta 1995. Predvsem pa njen prvi del Inner City Life. Večina producentov se je v zadnjih letih distancirala od danes že muzejskih ženskih vokalnih samplov, osnovanih na določenem hooku, kar je značilno za britanske basovske muzike od 90. let dalje. V mnogočem jih je zamenjalo energično in nasilno grimeovsko rimoklepanje. V Londonu nastanjeni Felix Manuel pa se s svojim drugim albumom Portrait With Firewood poklanja točno tej čutni, elegični, melanholični, toda v prihodnost usmerjeni atmosferi, ki je zaznamovala toliko drum'n'bass in drugih mojstrovin britanskih basovskih muzik.

Kljub nesporno perfekcionistični, za Djruma značilno avdiofilski zvočni paleti, realizirani v osupljivo zapletenih aranžmajih, dodelanemu narativu, oblikovanemu okoli ideje osebnoizpovednega elektronskega albuma, in estetski prefinjenosti, zaobjeti v čudoviti albumski platnici, pa album razdvaja poslušalstvo.

Večina debat se plete okoli njenega sentimentalizma. Toda obrnimo se najprej na golo zvočno in strukturno plat albuma. Gre za njegovo prvo izdajo, ki je v celoti osredinjena okoli avtorjevega igranja klavirja. Kot šolan jazz pianist je po letih odlašanja nazadnje zbral pogum in spisal briljantno aranžiran album. Čeravno so njegove muzike čislane predvsem zaradi svojstvenega, na poliritmijah osnovanega programiranja tolkal, pa se tokrat v celoti razodene njegova sposobnost za orkestracijo klavirja in čela gostje Zosie Jagodzinski. Poslušajte samo uverturo Unblocked. Poudarek je nedvomno na kinematičnosti skladb, ki se ne glede na svoj delno klubski karakter v mejnih trenutkih med ambientalnimi segmenti in klubskim nabijanjem bolje odrežejo ob introspektivnem poslušanju. Nenazadnje Djrum v devetih skladbah postreže s pravcatim prerezom nepreštevnih elementov dediščine britanskih basovskih muzik. Najsi gre za ritmične 2-step razfukancije, dubstepovske modulacije basov, IDM-ovsko grajenje abstraktnih ambientalnih kulis, ekstatične ženske vokale v duhu zlate ere drum'n'bassa ... Djrum s svojim poznavalskim in pikolovskim pristopom briljira na vseh parketih. S komadom Showreel Pt. 3 in njegovimi 172 udarci na minuto je celo ustvaril melodično razdelan ambientalni gabber banger. Vso to raznoliko tkivo britanske glasbene dediščine skupaj lepijo živi nekajvrstični vokalni vložki, skoraj bi rekli hooki, gostje Lole Empire. Dodatno plazmo, ki Djrumov zvočni svet drži skupaj, pa predstavljajo, priznajmo si, dokaj klišejski izseki iz filmov; odseki dialogov v trenutkih negotovosti, dvomov v sebe in svet, kar dodatno poudarja introspektivno in osebno naravo albuma Portrait With Firewood.

Vendarle se moramo zdaj vrniti k debati o osladnosti, torej o iskanju razmerja med čizi in pristno čustvenim. Djrum je v grajenju tovrstnih atmosfer morda podoben Four Tetu, predvsem iz časa njegovega zgodnjega folktroničnega obdobja. V svojem aranžiranju je razkošen, rekli bi skoraj nabuhel; čelo Jagozdinske igra na naše srčne strune, Djrumovo klavirsko preigravanje v spomin prikliče čutno nabitega Nilsa Frahma. In zdaj k tezi o neupravičenem, toda namernem spregledu pričujočega albuma s strani platforme Resident Advisor, ki ga na seznamu najboljših albumov ni niti omenila. Zdi se, da sta zvočna razkošnost in narativna emotivnost albuma enostavno v nasprotju s tem, kar je trenutno v liniji kul elektronskih glasb. Tu vznikne drugo ključno vprašanje: zakaj je, ravno nasprotno, nič manj emotivni, nič manj razkošni biser Compro izpod prstov Skee Maska deležen samo najboljših odzivov? Ključna razlika, poleg avtorskega pečata posamičnih izdaj, je Skeejeva zagledanost v bolj mrakobnih, tesnobnih, zamegljenih in zapohananih aspektih IDM-a, techna, jungla in drugih elektronskih odvodov 90. let. Nasprotno Djrum gleda na tisto sončno, pozitivno, danes s ciničnimi podtoni percipirano plat taistih muzik. Nekdo je v komentarju k pričujočemu albumu izpostavil element kinematičnosti v sodobni glasbi kot nekaj nezaželjenega, skoraj kot žaljivko. Morda temu botruje dejstvo, da je postrockovsko kinematičnost pripeljal do skrajnih konsekvenc in gre zdaj vsem nekoliko na jetra?

Kako torej zagrabiti koncept osladnega v elektroniki in ga gnesti, dokler nam ne bo bolj razumljiv? Priznajmo, nadvse odličen, skoraj popoln elektronski album z vrhunskim tempiranjem skladb, z vrhunsko notranjo dinamiko in dramaturgijo, je bil tudi recenzentu prvotno čizi. Tisti lepi vokali, tisto nebeško odzvanjanje čela ... V drobovju je nekaj vselej pravilo: »Saj je kul, ampak a ni to malo preveč ... preveč lepo?« Kaj je lepo in kaj je osladno? Kljub nedvomni podpori s strani fenov, ki album kujejo v zvezde, je Portrait With Firewood bržkone zapostavljen zaradi jahanja lastnih smernic. Če so trenutni trendi minimalizem, temačnost, abstrakcija in distopija, nam Djrum streže z maksimalističnim, razsvetljenim, melodično izpopolnjenim in idejno utopičnim albumom. V svoji odkritosrčni emotivnosti pa predstavlja več kot dobrodošel svež veter, ki kljubuje valu čustveno odtujenega, v namišljeni hierarhiji glasb vzvišenega in ideološko distopično usmerjenega techna.