rx:tx, 2018

»Ej, čist nč ne štekam, ampak ziher je kul.«

»When dacho said “umes strgu rizle” .... i felt that«

»ena srednja žalost«

»Stop making me nut daddy <3«

»I have never seen stupid music like this«

Ko sem se letos poleti udeležil lokalnega traperskega zborovanja na festivalu Urbano Dejanje - tistega dne zaradi dežja v toplem zavetju Kina Šiške - sem se v toku večera zapletel v prav anekdotično obarvan klepet. Med oddihom pred vrati Katedrale, iz katere so odmevali težki basi in sinhrono skandiranje publike ob nastopu zvezdnikov večera, kamniških Matter, sem naletel na bežnega znanca. Ta me je povprašal o mnenju glede nastopa in odvrnil sem mu, da je v redu, ampak da sem Matter že tolikokrat slišal v živo, da jih lahko tokrat preskočim. Znanec mi je odvrnil nekako v slogu: »Ma ja, pa sej to bolj težko neironično poslušaš. To je itak bolj meme kot muska.«

Dotična anekdota se mi je zdela primeren uvod, saj v neki bolj-čudno-kot-fikcija maniri žebljico zadene na eno bolj dvoreznih glavic v povezavi s fenomenom po imenu Matter, hkrati pa je tudi osebna peripetija. In globoko osebna bo tudi tokratna recenzija, recenzent se namreč upravičeno obravnavam kot vzorčen primer ciljne skupine tega postapokaliptičnega boybanda, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. Lahko se le spominjam, kakšno navdušenje in fascinacija sta zavela skozi zrak v mojih srednješolskih letih, ko je na sceno kot satelit iz nekega alternativnega, a tako domačega univerzuma priletel videospot za danes že ponarodelo vižo Meduze. Kakšen hud pristop do (t)rap beatov! Kakšen vibe, kakšna estetika! In kakopak, kako možgansko žgečkljiva besedila, ki s svojo neizmerno očarljivo kombinatoriko - prežvečenih simbolov in strukture absurda, surrealnih metafor in mikrokulturnega slenga, slam poezije in uličnega bahaštva - zadenejo duhovne erogene cone primerno zakajenega ljubljanskega najstnika tako natančno kot le redkokdo drug. Ampak časi se spreminjajo in z njimi tudi svet, tudi snov, tudi Matter. Od predstavitve albuma v tedanjem KUD-u France Prešeren do Pozdrava brucem na Kongresnem trgu, od predelave Siddharte na Izštekanih do izdaje lastne pesniške zbirke, od premiere kratkega filma v Kinu Bežigrad do Tunje, ki obudi notranjega Warhola in poje cel burek v enem kadru. Da, tik preden se je recenzent spustil v Troglav, njihov tretji plošček v treh letih, trojni EP za zaključek trilogije albumov, je že skoraj potočil solzo sentimentalnosti.

Če citiramo nek res dober hollywoodski film, je noč najtemnejša tik pred zoro. In po lanskem Mrku, ki je podlage oklestil do golih univerzalij in hkrati napovedal gosto vokalno barvanje prihodnosti, je Troglav na nekaterih mestih res najsvetlejši razgled na dosedanji transverzali skupine. Trio pa svoj zvok predvsem konkretno razširi in prek ustaljeno minimalističnih bobnov sega proti elektroniki, se steguje proti čedalje bolj zasanjanim zvočnim utripom, rabuta z gostih in tujih plodov polnih krošenj synthpopa, downtempa in južnoslovansko zvenečih napevov. Najožje okostje sicer še vedno sestoji iz dobro prekuhanih trap osnov, a jih Matter z zvrhanimi žlicami futurističnih sintičev in vokalnega procesiranja začinijo do te mere, da iz pečice pride nekaj veliko večjega in širšega.

To novo in drugačno, ta navidezni Matter 2.0, ki na Troglavu s polno hitrostjo brni kot suverena in samozavestna mašina, pa enako kot svoje paradoksalno jedro poslušalce spet deli na dve plati kovanca. Če smo ob meteorskem pristanku fantov na sceno spremljali debate med fani, ki so pozdravljali prihod postmodernih pastišistov, punkerjev za novo generacijo, in tistimi, v očeh prvih konzervativnimi neznalicami, ki v kolažu absurda pač niso prepoznali tistega nekaj več, lahko danes v bazi ustaljenih naslovnikov spremljamo še bolj radikalno obliko tega diskurza. Na eni strani poslušalce, ki apriorno cenijo vsakršno obliko inovacij, s katerimi so Matter nedvomno prevetrili zarjavelo slovensko sceno, ter na drugi strani tiste, v katerih se je hajp ohladil in nostalgično upajo na naslednji Safari ali Dizeldorf. Recenzent pa bom v tem primeru kot vsak spodoben sodobni recenzent malce polovičarsko stisnil rep med noge in stopil na zlato sredino.

Kot glasbeni navdušenec in nekdo, ki spremlja trende in tokove v nasičenem kozmosu hip hopa, rapa ter vseh dandanašnjih permutacij, variacij in kombinacij tega žanrskega osončja, lahko nedvomno cenim in z odobravanjem prikimavam ob več posameznih kartah, ki jih fantje mečejo na mizo. Vendar pa poslušalca, načeloma enakovrednega igralca v tej partiji, kljub temu pogosto zabolijo odmevi in odtisi briljance, ki nas v srcu še zmeraj opomnijo na tisti wow! faktor, zaradi katerega so edino Matter, to kar so. Ti sledovi – vedno privlačna uporaba vokalnih manipulacij, pa sladkobno nalezljiv refren Sedimentov, pa agresivno zlovešč, mrki flow komada Vse zate, pa hipnotičen jazzovski klavir ob elektronskem beatu v pesmi Oz, pa še marsikaj bi lahko našteli – skrivajo v sebi tisti najbolj magnetični temelj, iz katerega Matter 2.0 v nekaterih komadih iztisne že prav kičast, a privlačen pure pop potencial.

Naše poslušalsko – oziroma kaj poslušalsko, oboževalsko – srce pa boli ravno zato, ker ti izjemni trenutki večkrat osamljeno plavajo v veliko mlačnejših, nezapomnljivih totalitetah. Seveda, das Album – kot ga poznamo – ist tot in Troglava tudi zaradi same strukture ne bi bilo smiselno ocenjevati glede na pretočnost njegove celote. Kljub temu pa moram v tej globoko osebni recenziji priznati, da Troglav v večini preprosto ne poka toliko – morda ne toliko, kot bi lahko, zagotovo pa ne toliko, kot bi moral. Priznavam tudi, da ne vem, ali sta problem izgorelost in izpetost liričnih eskapad, ki preprosto niso več tako vroče, kot so bile – čeprav so še vedno razmeroma polne iskrivih domislic tako na papirju kot v izvedbi – ali dejstvo, da Matter v novi zvočni razširitvi dobrodošlo presegajo svoje “osnove”, po drugi strani pa jih hkrati omejujejo s primesmi iz tujih središč vpliva. Morda je problem nezgrešljiva formulaičnost Belih gazel ali manj privlačna popiada Nanana ali auto-tunani backvokali Večnih korakov, ki izzvenijo že kot koraki po slovenskem Astroworldu ali po kakem drugem še bolj komercialno zaznamovanem planetu. V vsakem primeru je končni izkupiček izmuzljiv in zvestega, pazljivega, aktivnega poslušalca pušča v stanju aporije. V istem dahu bi lahko album potrepljal po hrbtu kot pogumno premikanje meja in se obenem zamislil, da mogoče preprosto »ni dobr, ker sem vmes razmišlu«.

Ta občutek dvoumnosti izhaja tudi iz nedvoumnega statusa in pomena te kontroverzne dvoživke na lokalni rap oziroma trap sceni. In če se tokrat za spremembo prav nič ne sprenevedamo, so Matter – namerno izvzemajoč like tipa Murari in Ledeni – prvi vnesli odlično zapakirano darilo trapa v to podalpsko dolino, pa če to pomensko obteženo oznako sprejmejo ali ne. In to darilo je še zmeraj v izvrstni formi, spreminjajoče se ter vsakič bolj skrbno zavito in pripravljeno, da razveseli otroke in otroke po srcu po celotni deželi. Adventni pohod trojnega albuma, ki nam je ta mesec ob petkih dostavljal glasbene čokoladice, pač moramo sprejeti, ker nimamo izbire. Kdo drug bo namreč tako uvidevno zadel sodobni post-post-ironični nemir v glavi, kdo drug bo s takšnim pathosom v mikrofon poln auto-tuna zagotovil, da »bo padla gestačaAaAa«? Kdo drug se bo primerneje poklonil najbližjim ikonam kot Matter z »rest in peace, Šugman / rest in peace, Veso« ali »Ljubljana, ti si kakor žamet« - kdo drug segel v tisti neznani nadprostor, kjer se srečajo Srečko Kosovel, Šaban Šaulić in Yung Lean?

Glede na dandanašnjo razširjenost in vpliv tega kompleksnega pojava po imenu trap je slovenska scena zaznamovana z bornim izkupičkom presežkov. Z redkimi izjemami so Matter osamljene figure na šahovnici in posledično tudi niso prisiljeni v iskanje pretirano kompleksnih taktik za zmago. V ustvarjanju in nedavnih preobrazbah zagotovo uživajo, raziskujejo in tipajo nove stene, in to lahko le pozdravimo. Tako so Matter, ne glede na to, kako trhla utrdba je mestoma Troglav, v njenih vrhovih vedno bili in še vedno so nesporni vladarji tukajšnje urbane scene. Dokler pa se njihov učinek zares ne utrdi in se na horizontu ne pojavijo prestola vredni izzivalci, tudi kralji ne morejo biti navdahnjeni in spodbujeni k izjemno plodovitim potezam.