Sublime Frequencies, 2018

Današnja Tolpa bumov po dobrih treh letih znova pripada razburljivemu indonezijskemu dvojcu Senyawa. Rully Shabara in Wukir Suryadi se z albumom Sujud še bolj kot s predhodnimi izdajami oddaljujeta od žanrskih polj, s katerimi so ju nekdaj že skušali ukalupiti. Cepljenje tradicionalnega indonezijskega zvena z eksperimentalno glasbo je tandem spremljalo že od samega začetka v letu 2010. Glasbenika, prepoznana in cenjena povsod drugod prej kot doma, sta ohranjala in neprestano razvijala svojo glasbo tako v smislu izdelave domačih inštrumentov kot tudi v smislu vpeljevanja različnih novih aparatur v sam proces njunih zvočnih raziskav. Album Sujud naj bi poosebljal zvok preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, njegova osrednja tematika pa se z besedo tanah prevede kot tla, prst ali zemlja. Zvočno raziskovanje, intenzivnost, animističen pogled na svet, ki po mnogih pričevanjih svojo pravo moč doseže šele ob živi izvedbi, se tokrat predstavijo z razgibanim polurnim albumom, ki je glede na predhodnike veliko agresivnejši in hkrati mil, mestoma svobodnjaško voden, a obenem najbolj strukturiran, v zvočnem smislu najbolj umeten in sočasno terensko naraven. Spajanje različnih kontradiktornih elementov v impozanten album sicer v primeru dvojca ni nič nenavadnega, že izraz Senyawa namreč prevajamo kot spojina.

Njun debi pri čislani založbi Sublime Frequencies prav gotovo predstavlja najbolj intrigantno in do tega trenutka najbolj novo smer v delovanju dvojca Senyawa. Kombiniranje glasbil domače izdelave in petja sta tu nadgradila z novimi efekti in novimi glasbili. Stari primarni Wukirjev glasbeni vokabular je ob raznih piščalih predstavljalo bambusovo brenkalo, ki mu je omogočalo melodično ubiranje strun v kombinaciji s perkusivnim udarjanjem. Tokrat je njegovo glavno glasbilo nova kitara, ki razvija zvoke širših prostranstev, z raznimi efekti pa to novo izrazje le še obogati. Shabarov vokal z že tako zavidanja vrednim razponom v različnih tehnikah petja tokrat s pomočjo elektronskih efektov odkriva in zakriva ter dodeljuje in manipulira prevladujoči zven obeh vpletenih. Izmenično prevzemanje vlog lahko v hipu postane prekomerno zalivanje ozadja ali rezko vpitje iz prve vrste. Z novimi pripomočki prihaja tudi do neizbežnih zank z loopi, odmevnih zajemov z delayi in še do mnogo podobnih učinkov. Že v uvodnem komadu Tanggalkan Di Dunia spoj grlenega petja in zamaščene distorzije mrakobno dronersko vzdušje s pomočjo efektov preliva v meditativno klimo dinamičnih piskov in šumov. Naslovni Sujud s čistejšo sliko ohrani popačeno melodiko širšega spektra, Terbertaktilah Tanah Ini pa globoka govorjena beseda napade z direktnostjo industriala. Kljub agresivni rifovski podlagi in najbolj ritmičnemu petju na albumu komad Penjuru Menyatu v sebi skriva nekaj plemenskega in organsko psihedeličnega, kar se nato neopazno nadaljuje v shizofreno medigro skladbe Kehendak. Repetitivnost predhodnih albumov je tu premeščena predvsem v smeri plastenja, dodajanja in grajenja znotraj prenovljenega procesa raziskovanja zvočnih poljan.

Ob vsem slišanem na albumu Sujud resnično ne manjka asociacij v smislu duhovnosti, ponižnosti v odnosu do narave in do različnih vlog v vesoljnem prostoru, torej tistega, kar Senyawa venomer poudarjata. Ob dodani ekspresivni globini glasbenega eksperimenta pa se album Sujud tudi objestno ograjuje v lastno, samosvoje godbeno izrazje, zaradi katerega jih večni šablonisti in kaluperji zgolj zbegano in brezglavo tlačijo v predalčke metala, etna, psihedeličnega folka ali dronea.